Ford fiesta: Športna, privlačna in praktična
Ford fiesta sedme generacije je eden najnovejših, vsekakor pa najbolj mladostno zasnovanih kandidatov med letošnjimi finalisti v kategoriji mali službeni avto leta. Nova fiesta namreč v nasprotju s precej konservativnim predhodnikom prisega na dinamično urezane karoserijske linije ter sodobno in ergonomsko oblikovano notranjost.
Kljub temu je kabina povsem solidno prostorna (spredaj je dovolj prostora tudi za tiste višje rasti, zadaj seveda nekaj manj oziroma razredu primerno), prtljažnik pa je zaradi nekaj večje širine kljub litrski povprečnosti (meri med 295 in 979 litri) pravzaprav povsem dovolj uporaben. Enako velja za zasnovo armaturne plošče, ki je kljub futurističnim potezam funkcionalna, merilniki so pregledni, stikala, razporejena kot pri mobilnih telefonih, pa logično postavljena. Zaradi vseh teh solidnih lastnosti se je fiesta uvrstila v letošnji finale. To velja tudi za motor, 1,4-litrski bencinski štirivaljnik z 71 kilovati oziroma 97 konjskimi močmi, kar zadostuje za doseganje hitrosti do 175 kilometrov na uro in pospešek do stotice v 12,2 sekunde.
Agregat je vseskozi dobro zvočno zadušen, saj tudi v višjih vrtljajih ne pretirava z glasnostjo, v nižjih pa mu zaradi razmeroma majhne prostornine primanjkuje prožnosti, a pravzaprav nič bolj kot tekmecem. Omenjeni stroj je tako z vidika zmogljivosti kakor tudi porabe goriva (tovarniško povprečje je 5,7 litra bencina na sto kilometrov) vsekakor najbolj priporočljiva izbira, saj so dizli predragi, šibkejši bencinar pa manj zmogljiv, a za manj zahtevne kupce prav tako ustrezen.
Tudi glede voznih lastnosti si avto zasluži pozitivno oceno, saj svojo dinamično naravo poudarja z zanesljivo in športno lego na cesti, a tudi udobje, kar zadeva blaženje udarcev s ceste, je na dovolj visoki ravni. Manj prepričljiva je varnost, saj fiesta v opremi trend serijsko zajema le dve zračni blazini in je zato za varnost, primerljivo s tekmeci, treba doplačati. Čeprav je tržna cena v povprečju razreda, je mesečni najem precej višji kot pri tekmecih.
Honda jazz: Izrazita prostornost v drugi generaciji
Že prva generacija honde jazz je navduševala z odlično kombinacijo majhnih zunanjih mer in prostorsko radodarne notranjosti, enako pa velja tudi za drugo generacijo tega modela. Z manj kot štirimi metri dolžine se namreč honda jazz uvršča med manjše predstavnike razreda B, učinkovita izraba prostora pa skupaj z dolgo medosno razdaljo oziroma povsem v konce karoserije nameščenimi kolesi pripomore k zares prostorni notranjosti.
Ta se lahko nekoliko primerja celo s tisto pri vozilih razreda C - prtljažnik meri kar 399 litrov - oziroma kandidatih za izbor v kategoriji službeni avto leta. Zelo blizu pa je jim je jazz tudi po ceni, ki za vstopno izvedenko znaša 14.490 evrov (kljub temu smo jazza zaradi velikosti uvrstili med male službene avtomobile). Učinkoviti izrabi notranjega prostora se pridružuje tudi prilagodljivost, saj je denimo naslonjala zadnje sedežne klopi mogoče zložiti v ravno dno ali pa zložiti le sedalni del ter s tem namesto zadnjih sedežev pridobiti visok in ozek prostor, kjer lahko prevažamo kolo.
Uporabljeni materiali so na razmeroma visoki kakovostni ravni, ergonomija je solidna, tehnika pa, kot je značilno za honde, pravzaprav zelo dobra in nekoliko športno poudarjena. To pomeni, da se jazz kljub nekaj višji karoseriji v ovinkih ne nagiba pretirano oziroma se, celostno gledano, pelje zelo dobro in ob tem morda nekaj manj dosledno blaži udarce s ceste. V finale se je uvrstila osnovna izvedenka, ki jo poganja 1,2-litrski bencinski motor. Ta je zaradi velike litrske moči oziroma 66 kilovatov (90 konjskih moči) pravzaprav povsem primerljiv z drugimi kandidati (enako velja za največjo hitrost 177 kilometrov na uro, pospešek do stotice v 12,6 sekunde in povprečno porabo 5,3 litra bencina na sto kilometrov).
Tudi vstopna oprema trend več kot zadošča, saj poleg osnovnega udobja (radio, klima, elektrika) zajema tudi temeljito varnost šestih zračnih blazin in serijskega ESP, s čimer opazno prekaša druge tekmece ter s tem dodatno upravičuje najvišjo ceno in najem.
Hyundai i20: Naslednik uspešnega getza
Hyundai i20 se z dolžino tik pod štirimi metri uvršča v razred B in pomeni zamenjavo za solidnega, a precej preprostega getza, s katerim pa razen ciljne skupine kupcev nima prav nič skupnega. Hyundaiev novinec je bil namreč zasnovan v Evropi, zato je še bolj ukrojen po okusu evropskega kupca, kar se pozna v dobro uravnoteženih voznih lastnostih, precej prostorni kabini in poudarjeno bogati varnostni opremi, saj ta že v osnovnem paketu serijsko zajema šest zračnih blazin.
Poleg tega avto serijsko premore tudi klimatsko napravo in radio s CD-predvajalnikom, v malce dražjem paketu comfort pa še usnjen volanski obroč, sprednje meglenke, priključek USB in še kakšno uporabno malenkost. Zaradi bogate varnosti si i20 zasluži dodatne točke, skupaj s celostno zasnovo pa vsekakor mesto v letošnjem finalu. Je pa plastika armaturne plošče vsaj na pogled nekaj slabše kakovosti, razporeditev stikal bi bila z logičnega vidika lahko boljša, medtem ko je predalov za drobnarije dovolj.
Enako velja za prostornost na sprednjih in zadnjih sedežih - zadaj je dovolj prostora tudi za kolena in glave nekoliko višjih potnikov. Glede motorne izbire oziroma zmogljivosti za manj zahtevne kupce zadostuje že vstopni 1,2-litrski bencinski stroj, a zaradi boljše primerjave s preostalimi finalisti smo upoštevali močnejši motor prostornine 1,4 litra in s 74 kilovati oziroma okroglimi stotimi konjskimi močmi.
Ta agregat je povsem soliden izdelek, pri katerem hvalimo dobre zmogljivosti (tako motoriziran i20 do stotice pospeši v 11,6 sekunde in dosega hitrosti do 180 kilometrov na uro) in solidno porabo goriva (5,7 litra na sto kilometrov), zamerimo pa mu nekaj večjo glasnost, zlasti v višjih vrtljajih. Gledano v celoti je cena 11.490 evrov, kolikor stane i20 v kombinaciji z 1,4-litrskim bencinskim motorjem in opremo comfort, povsem primerljiva s ceno tekmecev, je pa avto prostorsko nekoliko bolj radodaren in opremsko, zlasti glede varnosti, bolj temeljit.
Seat ibiza: Privlačna oblika in dobra tehnika
Zdajšnja generacija ibize je za Seat pomembna prelomnica, saj je z njo ta španska avtomobilska znamka uvedla precej višje standarde kakovosti. To se pozna pri izdelavi, saj so reže na posameznih spojih oziroma med posameznimi sestavnimi deli precej ožje, in pri kakovosti uporabljenih materialov v kabini.
Ta je ukrojena v značilnem Seatovem športnem duhu, k zelo dobremu počutju pa svoje z vidika ergonomije dodajo tudi po višini in globini izdatno nastavljiv volanski obroč, solidni sedeži, konzola za upravljanje radia ob volanu in zadosti odlagalnih površin za drobnarije. Vse našteto ibiza seveda zajema že v vstopnem paketu reference, ki serijsko ponuja tudi varnost štirih zračnih blazin ter udobje klimatske naprave in radia.
Pravzaprav je reference optimalna oziroma najbolj smiselna izbira, saj noben izmed bogatejših paketov opreme ni varnostno prav nič bolj temeljit, opremsko pa bolj kot z večjim udobjem prepričuje z estetskimi dodatki (denimo vzvratna ogledala ali kljuke v barvi vozila). Prav tako ibiza prepričuje z zelo dobro lego na cesti oziroma voznimi lastnostmi, saj podvozje daje jasno vedeti, da je primerno tudi za vgradnjo precej močnejših motorjev. V ibizi se kot najboljša izbira kaže 1,4-litrski bencinski štirivaljnik s 63 kilovati oziroma 86 konjskimi močmi, kar zadostuje za pospešek do stotice v 12,2 sekunde in doseganje hitrosti do 175 kilometrov na uro.
V nižj ih vrtljajih motorju malce zmanjkuje prožnosti, pri priganjanju v višje vrtljaje pa je malce glasnejši, a povsem športno uglašen. Poraba goriva je zmerna, sicer pa je zahtevnejšim kupcem na voljo še močnejši 1,6-litrski stroj. Za večinoma mestno uporabo je pravzaprav dovolj že vstopni trivaljnik, dizelski motorji pa so predragi in se kljub manjši porabi ne izplačajo. Ibiza v kombinaciji z bencinskim motorjem za svoj denar ponudi zelo veliko, medtem ko po mesečnem najemu sodi v povprečje.
Toyota yaris: Kljub starosti dober nakup
Yaris je najmanjši kandidat, ki se je letos uvrstil v finale v kategoriji mali službeni avto leta, saj ta Toyotin malček v dolžino meri manj kot 3,8 metra oziroma približno 20 centimetrov manj od drugih kandidatov in večine predstavnikov tega avtomobilskega razreda. Kljub temu je v notranjosti zaradi učinkovite izrabe prostora in rahlo enoprostorske zasnove podobno prostoren, prilagodljivo nrav notranjosti pa poudarja tudi vzdolžno pomična zadnja sedežna klop, zaradi katere je mogoče prostor prilagajati potrebam potnikov, ki sedijo zadaj, ali prtljage (prtljažnik v osnovi meri od 262 do 373 litrov, mogoče pa ga je povečati na 1.086 litrov).
Poleg tega so sedeži nameščeni nekaj višje, kar povečuje udobje pri vstopanju v avto in izstopanju iz njega ter izboljšuje preglednost, njihov kratek sedalni del pa med večinoma mestno vožnjo ni tako moteč. Poleg tega, da je yaris najmanjši, je letos tudi najstarejši finalist med malimi službenimi avtomobili, v izbor pa se je po novih pravilih uvrstil zaradi prenove, ki je je bil deležen v zadnjem letu. Ta je navzven komaj opazna, a se pomembne novosti skrivajo pod kožo. Yaris je namreč dobil nov štirivaljni bencinski motor s 74 kilovati oziroma 101 konjsko močjo, ki je opremljen tudi s sistemom start-stop oziroma sistemom za samodejno ugašanje motorja med krajšimi postanki (denimo pri rdeči luči na semaforju).
To pripomore k manjši porabi goriva, ki po tovarniških podatkih znaša 5,1 litra bencina na sto kilometrov, oziroma k manjšim izpustom ogljikovega dioksida (120 gramov na kilometer). Ob tem je moči dovolj, da tako motoriziran yaris dosega hitrosti do 175 kilometrov na uro in do stotice pospeši v 11,7 sekunde. Motorju lahko zamerimo nekaj večjo glasnost, kar je posledica slabše zvočne izolacije. Poleg tega se yarisu poznajo leta tudi po trdi in ne prav kakovostni plastiki ali ergonomiji, hkrati pa v nasprotju s tekmeci z leti postaja vse dražji. Kljub temu je strošek mesečnega najema zaradi majhnega upada vrednosti rabljenega vozila povsem primerljiv s stroškom sicer cenejših tekmecev.
Avtor: Aleš Jamnik; članek je iz šel v prilogi Financ PAL 2009
