Samokolnica, kramp in lopata so bili osnovna oprema mladinskih delovnih brigad in vojske, skoraj 300-tisočglave množice, ki je pred več kot pol stoletja gradila znamenito avtocesto bratstva in enotnosti skozi republike nekdanje skupne države. Skoraj 400-kilometrski odsek med Zagrebom in Beogradom je bil zgrajen najprej, pred dnevi pa je poleg običajnega prometa osebnih vozil in težkih tovornjakov gostil tudi pisano skupinico fiatov 500L - novega aduta iz Torina.
Ta prihaja izključno s tekočih trakov srbskega Kragujevca, med drugim pa bo poskušal ogreti tudi srca avtomobilsko razvajenih in zahtevnih Američanov. Kot jih je poskušal že pred dobrega četrt stoletja legendarni Zastavin yugo.
Nekoč je bilo vse drugače
Zastavini (pol)izdelki so bili za marsikaterega Slovenca več desetletij sploh prvi stik z avtomobilizmom. Z njimi so nabirali prve kilometre in opravljali vozniški izpit, osvajali Portorož, Trst in Poreč, tihotapili kavbojke in kavo, se zaradi njihove pogoste neposlušnosti hočeš nočeš izučili za avtomehanika, jih »frizirali« in opremljali z različnimi plastičnimi dodatki - individualnost pač šteje -, zagreto nabirali kilometre ter seveda osvojili marsikatero dekliško srce. Avto je le avto! Tudi anekdot kupcev in lastnikov Zastavinih vozil je bilo nešteto, med večkrat slišanimi je tista o najdenem bureku v vratih s pripisom »Kakršna plača, takšna vrata!«
Pozneje so se v fičih, stoenkah in jugih na počitnice vozile cele družine, kar se danes glede na njihovo velikost zdi skorajda nemogoče. Na slovenskih cestah jih skoraj ni več, lepi primerki starodobnikov pa pritegnejo poglede tudi mlajših in orosijo oko malce starejših. Časi so danes pač drugačni - tako zelo drugačni, da s tekočih trakov kragujevške tovarne zdaj prihajajo sodobni, kakovostni in brezhibni avtomobili za skoraj ves svet. Kmalu tudi za Ameriko!
Opazen, všečen in »naš«
»Vračamo jih v tovarno. Reklamacije!« smo se na poti pošalili z začudenimi hrvaškimi in srbskimi cariniki. Vozilo je namreč takoj pritegnilo njihovo pozornost in sprožilo kopico vprašanj, še posebej, ko so slišali, kje nastaja. Po temeljitem ogledu zunanjosti in notranjosti, sploh zaslona na dotik, ter otipavanju sedežev, armaturne plošče in volana pa so se sami hitro prepričali, da smo se z vračanjem vozil zaradi slabe izdelave res le šalili.
Kakovost je namreč svetlobna leta pred tisto, ki je odlikovala Zastavine paradne konje. Skupaj z delavci v cestninskih hišicah in na črpalkah med Bregano in Šimanovci so ga vzeli kar za svojega, kot v starih časih, in ga razglasili za novega »fička«. Med drugim je povsem prevzel nekega Hrvata, sicer navdušenca nad japonskimi vozili, srbski carinik pa je strogo povprašal, ali imamo kaj prijaviti, odsotnost voznika ob odpiranju prtljažnika pa izkoristil in se urno usedel za volan. Kot da ne more verjeti svojim očem, kakšen napredek se je zgodil v srbski tovarni.
Mnogi obrazi Beograda
Pot do Beograda je minila, kot bi mignil. Ob vpadnici proti središču obiskovalce pričakajo slikovit dvojni Genexov stolp, neštete stanovanjske stolpnice Novega Beograda, na katerih je mogoče videti reklamne panoje slovenskih trgovcev, in športni biser, beograjska Arena. V središču mesta so še vidne ruševine po Natovem bombandiranju, ameriška ambasada pa nima niti enega okna. Od vožnje ne preveč utrujeni smo nato podoživeli utrip srbske prestolnice. Med sprehodom do znamenitih Terazij, hotela Moskva in po Knez Mihajlovi ulici smo se prepričali o več obrazih mesta.
Prevladuje nekoliko manj reven sloj, ki naokrog ropota v pokrpanih vozilih starejšega letnika, kadi marlboro in v lokalih v središču mesta za 1,5 evra sreba pivo Jelen, srednji sloj se oblači v oblačila priznanih modnih blagovnih znamk in vozi novejša vozila, vmes prosjači predvsem romsko prebivalstvo. Prigrizke vseh vrst si je mogoče za majhen denar kupiti na vsakem koraku, razmahnile so se poslovalnice za odkup zlata, športne stavnice in prostori z igralnimi avtomati. Torej tisto, kar omogoča hiter in lahek zaslužek.
Brezposelnost v Srbiji je sicer visoka, še posebej med mladimi, saj je brez dela vsak drugi. Povprečna plača je okoli 320 evrov, kar je, sodeč po cenah v trgovini, lahko dovolj za skromno življenje in premalo za luksuz. Tega v Beogradu sicer ne manjka, bogatašev, ki svet okoli sebe opazujejo za temnimi stekli najnovejših luksuznih vozil in ki nato izginejo za visokimi zidovi prestižnih vil, je precej. Hupanje in neupoštevanje predpisov sta v Beogradu stalnica, prevladuje zakon močnejšega in drznejšega.
Obiskovalci zato pogosto zavijejo v stari in za promet zaprti del mesta. Na boemsko Skadarlijo, nekdaj dom številnih pesnikov, piscev, slikarjev in igralcev, ob zvokih lokalnih glasbenikov pa se prepustijo specialitetam z žara.
Dobrodošli v mestu Fiat
Fiati 500L so tudi v Beogradu pritegnili poglede mimoidočih in drugih voznikov, zato nas je počasi že zelo zanimalo, kje in kako jih izdelujejo. Naslednji cilj - Kragujevac. Tokrat z avtobusom, ki je kot za šalo premagoval avtocestne kilometre po ravnici, naše poglede pa so privabljale prostrane kmetijske površine in hiše brez fasad domala sredi ničesar.
Od avtoceste proti Kragujevcu nas pripelje magistralka, ki pa jo na nekaterih odsekih že širijo v avtocesto. Pri vstopu v četrto največje srbsko mesto s 150 tisoč prebivalci nas pozdravi ogromen Fiatov logo, ki kot da hoče sporočiti: Dobrodošli v Fiatovo mesto! V prometu so še vedno stalnica desetletje, raje več, stara Zastavina vozila, jugi in stoenke pa gospodarijo tudi na tovarniškem parkirišču za delavce.
»Mi smo tisto, kar ustvarjamo« pravi ogromen napis na upravni stavbi sodobnega tovarniškega kompleksa. Ta se razprostira na skupaj 1,4 milijona kvadratnih metrov, kar je enako površini jezera ob Velenju, okoli 350 tisoč kvadratnih metrov pa je pokritih.
Zdajšnji kompleks je največji te vrste v jugovzhodni Evropi, nastal pa je na prostoru nekdanjega Zavoda Crvena zastava. V najboljših časih se je ta razprostiral na 300 hektarjih, pod streho je imel okoli milijon kvadratnih metrov, proizvodne linije so bile dolge 15 kilometrov. V tovarni je takrat delalo okoli 30 tisoč strojev, poraba elektrike je bila takšna kot v mestu s 150 tisoč prebivalci. Zastava je v najboljših časih zaposlovala okoli 50 tisoč ljudi, v 57 letih pa je z njenih trakov prišlo več kot štiri milijone vozil. Na vrhuncu so v letu dni sestavili približno 250 tisoč vozil, novembra 2008 je na cesto zapeljal zadnji Zastavin yugo, aprila 2011 pa zadnji model, punto classic.
Zastava je bila od začetka in tudi sicer precej povezana s Fiatom, v roke pa so si Italijani (67 odstotkov) in Srbi (33 odstotkov) slovesno segli spet leta 2008 z ustanovitvijo družbe Fiat Automobili Srbija (FAS).
Optimizem za Kragujevac in Srbijo
Leta 1985 se je v Kragujevcu z veliki pričakovanji, zajetnim optimizmom in tudi precej samozavesti začel projekt Yugo America - poimenovan tudi jugoslovanski posel stoletja.
Zahodni poslovni svet je potezo pospremil z nezaupanjem in dvomom, saj kljub nizki ceni okoli tri tisoč evrov - občutno manj od konkurence - ni verjel, da bi lahko v letu dni zahtevnim ameriškim kupcem prodali več 10 tisoč vozil. Sploh ko so vozila dobili v roke, saj so bila polna takšnih in drugačnih napak, pomanjkljivo opremljena za ameriški trg in predvsem slabe kakovosti.
V prvem letu so v Crveni zastavi in Yugu America sprva načrtovali prodati 35 tisoč vozil, na koncu so jih v ZDA zaradi popravkov in dodelav dobavili manj kot 10 tisoč, prodali pa manj kot štiri tisoč. Številke so se nato počasi večale, a Hyundaijev excell (pri nas pony) je jugoslovansko upanje povsem zatrl. Do leta 1992 so sicer čez lužo skupaj izvozili okoli 140 tisoč yugov, cena novih se je sčasoma zaradi slabega ugleda še znižala, tako da ga je bilo mogoče kupiti celo s posojilno kartico.
Yugo America je bil labodji spev stare tovarne, s fiatom 500L pa se tam najbrž odpira novo avtomobilsko poglavje. Tega se zavedajo vsi v Srbiji, predvsem pa lokalno prebivalstvo, ki že pol stoletja diha in živi za avtomobile. Iz njih znova vejeta dobra volja in optimizem.
Na desni strani reke Lepenice se je aprila lani namreč začela pisati povsem nova zgodovina. Staro tovarno so podrli do temeljev, od nje ni ostalo tako rekoč nič, na njenih ostankih pa je skoraj tri tisoč delavcev za okoli milijardo evrov v letu dni zgradilo sodobno tovarno. Krasi jo 350 elegantno premikajočih se robotov in sodoben tekoči trak z okoli 2.500 marljivimi in discipliniranimi delavci, red in varnost sta na najvišji ravni. Skozi tovarniška vrata se zdaj vsaki dve minuti pripelje model fiat 500L, letno načrtujejo okoli 200 tisoč teh vozil in prodajo v več kot sto držav.
