Naskok na Dolomite s francoskim levom

...za začetek od bele Ljubljane, prek spluženih visokih gorskih prelazov in ob neskončnih smučarskih planjavah Dolomitov, mimo medkulturne Južne Tirolske do nevsakdanje govorečih Švicarjev. Končni cilj: za Peugeot zgodovinsko in industrijsko pomemben francoski Sochaux, kjer stojita tovarna in muzej.

Če bi na pot krenili z avtobusom ali tovornjakom, bi bila uporaba avtocest razumljiva, a če se ponudi priložnost dodobra preizkusiti novega Peugeota 308 e-HDI 115 Allure, je treba ravnati drugače in mu pokazati razne lepote (ceste) sveta ter preizkusiti, kaj nova francoska kombilimuzina v nižjem srednjem razredu ponuja in zmore.

Tako smo v slogu rimskih osvajalcev pot začrtali kar z ravnilom, jo skozi Švico in njene gore malo korigirali z Google Maps, ter se v duhu "kar bo pa bo" napotili na dobrih dva tisoč kilometrov dolgo pot. Za udobje in razglede opremljeni z usnjem in panoramsko streho (priporočamo!), za lažjo pot še z navigacijsko napravo - v prednji predal smo za vsak slučaj in z rahlo mero nostalgije stlačili še avtokarte in Hallwagov popotniški atlas. "Zihr je zihr, a ne!"

Rana ura - zlata ura, na pot proti Franciji smo krenili še pred sobotnim svitom, v Dovjah pa smo lahko že opazovali s sončnim vzhodom obarvani Triglav. Slovenski očak in varuh je z 2.864 najvišji vrh Slovenije in tja nas popeljejo le lastna volja in telo. Že nekaj sto kilometrov zahodneje se za nas spoštljive številke pokažejo v drugačni luči. Tam so doma tri- in štiritisočaki. Še več. V Italiji in Švici je namreč kar nekaj cestnih prelazov, ki jim meter v višino nameri nekaj sto več kot našemu Vršiču ali cesti na Mangrt, prelazov, ki so višje kot denimo Stol ali Špik in tudi takšnih, ki domala gledajo Triglav iz oči v oči.

Rdeča barva (zaprto) pred Passo dello Stelvio na AMZS seznamu prelazov je sicer povzročila manjše obžalovanje, vendar pa kaj bi to. Za začetek sta bila pred nami polna dva dneva dogodivščin, skozi pretežno nove kraje in neznane ceste, mimo in z množico ljudi, ter s povsem novim vozilom. Z njim smo se pobliže že spoznali, a to je pač nekaj drugega.

Našega z najbogatejšo opremo Allure z začetno ceno 21.360 evrov brez popustov smo v Kranjski gori do vrha napolnili z gorivom in zavili proti italijanskemu Trbižu. Mimo Tolmezza in Ampezza smo po dobrih 200 kilometrih prečkali okoli 1.300 metrov visok prelaz Passo della Mauria, kjer je že bilo nekaj snega za pokušino, temperature so se spustile pod ledišče, v ozadju pa so se že dobro videli Dolomiti. Sledil je postanek v mondeni Cortini d'Ampezzo, števec je pokazal 280 kilometrov.

Glavno ulico smučarske vasice, tu so leta 1956 potekale zimske olimpijske igre zdaj pa je vsakoletno prizorišče tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju, bi lahko mirno zamenjali za modno brv. Staro in mlado tam je namreč oblečeno v smučarsko opravo po zadnjih modnih zapovedih, kraj je znan kot zbirališče jet seta in kronanih glav, pogled na cene v izložbe pa je zato več kot zgovoren - cene so takšne kot pri nas, le da so jim na koncu dodali še eno ničlo. Tako smo kar malce s strahom zavili na kavo, a je bil ta odveč - cena za kapučino ob šanku je bila na ravni cen v Ljubljani. Italijanska posebnost je v veljavi tudi tukaj: naročeno pri šanku je cenejše kot naročeno pri mizi. Razlika tukaj sicer ni znašala nekaj deset centov kot drugod, ampak skoraj dva evra. Draga postrežba bi to bila, ni kaj. Cortina se občasno znajde tudi na filmskem platnu, tam so posneli kar nekaj kadrov klasike Pink Panther, po njenih pobočjih pa se je na smučkah podil tudi Roger Moore v enem izmed filmov Jamesa Bonda.

Po Cortini sledi prvi večji vzpon na 2.105 metrov visoki Passo di Falzarego, od tu dalje pa se začne prava meka za smučarje. Z eno samo smučarsko vozovnico lahko vstopijo v sistem 460 žičnic in 1.220 kilometrov urejenih prog. Ti lahko smučajo z Marmolade, s 3.343 metri najvišje gore v Dolomitih in s katere je moč videti do Jadranskega morja in Benetk. Žičničarjem v Bohinju in na Voglu se lahko o čem takšnem - širitvi smučišča in postavljanju žičnic na vrhove gora - zgolj sanja, saj je tamkajšnjo območje zaščiteno. Tu je tudi Arabba, najvišje ležeči kraj v sistemu Sella Ronda, pa Canazei, ki velja za največjega in najbolj živahnega v dolini Fassa tik pod Marmolado. Smučarski sistemi in proge okoli Sella Ronde (Gardena, Alta Badia) se zdijo skoraj neskončni in omogočajo smuko vsak dan na drugi lokaciji, zaradi česar je celotna dolina ena izmed prestolnic mednarodnega smučanja.

Medkulturni Bolzano št.1 po kvaliteti življenja

Prek Passa Pordoi na 2.239 metrih smo se spustili v Canazei, prek prelaza Costalunga (1.753 metrov) pa smo zavili proti Bolzanu, kjer so nas pričakale prijetne temperature okoli desetih stopinj in vinske trte na pobočjih. Prvo naselbino tukaj so postavili že Rimljani, po letu 679 pa so se sem začeli naseljevati Germani. V srednjem veku je mesto postalo pomembna trgovska točka, štirikrat letno je gostilo sejem in takrat so trgovci prišli s severa in juga. Trgovski magistrat je bil ustanovljen leta 1695. Bolzano je bil kulturno križišče tistega časa. Živahno je tudi zdaj, tako so nas vase takoj posrkali prednovoletni utrip in stojnice tega medkulturnega južnotirolskega mesta, saj je uradni jezik tudi nemščina. Leta 2010 je bil Bolzano rangiran kot mesto številka ena glede kvalitete življenja v Italiji, tudi sicer pa regija velja za eno najbogatejših v Evropi. Pred prvo svetovno vojno je bilo del Avstroogrske, po koncu vojne pa so ga zasedli Italijani. Zdaj večinoma govorijo italijansko, približno četrtina nemško, zanemarljiv odstotek pa ladinščino, ki izvira iz latinščine in je pomešana s prajezikom iz Dolomitov.

Po odhodu iz Bolzana proti Glorenzi so se na zemljevidu navigacijske naprave začele risate dodatne ikone. Tam proti Zurichu in Bernu je bilo moč opaziti trikotnike z opozorilom pred gnečo, na meji z Italijo in Francijo pa so se zarisovali znaki, ki prepovedujejo vožnjo v eno smer. Hm?! Končno Švica, seveda brez mej ali kontrole, tam pa nas je čakal še en prelaz, 2.149 metrov visoki Passo del Forno. Mraz je že dodobra pritiskal, takrat smo le zaprli pregrado panoramske strehe, saj je steklo slab izolator in topel zrak iz ventilatorjev se hitro porazgubi, sploh na zadnji klopi. Splošno udobje po dobrih 500 kilometrih ni trpelo, za kar je skrbela tudi masažna funkcija prednjih sedežev in njihovo ogrevanje.

Kaj nas čaka po prelazu? Kaj vse smo še videli in doživeli z novo 308? Nadaljevanje na avto.finance.si in v redni prilogi Finance Weekend