Korejski Hyundai zadnja leta dela velike korake v električno oziroma elektrificirano prihodnost. Model ioniq je ponudil kar tri možnosti: hibrid, priključni hibrid in popolnoma električen avto – podrobno smo jih opisali v primerjalnem testu. Hyundai kona electric pa prinaša nove dimenzije predvsem z dosegom, ki ga omogoča baterija z zmogljivostjo kar 64 kilovatnih ur. Tudi tokrat Hyundai ponuja več možnosti, dostopnejšo kono z manjšo baterijo (39,2 kilovatne ure) in manj sape (sto kilovatov) ali ultimativno kono (64 kilovatnih ur) s 150 kilovati moči.
Najprej o sami koni, o koni electric. To je eden redkih avtov, ki mu oznaka majhen nikakor ne pristoji. Z dolžino 4,18 metra kona sicer sodi v razred B SUV, a ga oprema, zasnova, ne nazadnje tudi velika masa 1,818 tone uvrščajo med večje. Za maso so seveda krive baterije, v dno vgrajene tehtajo kar 449 kilogramov. Ker ponujajo 64 kilovatnih ur zmogljivosti, je ta številka logična. Kona 39 kWh ima primerno manjšo maso za okoli 150 kilogramov.
Prav baterije pa kono electric postavljajo nad velikostno in cenovno primerljive tekmece, kar lepo prikazuje spodnja tabela. Tesline modele in nova mercedes-benz EQC in audi e-tron smo iz primerjave spustili.
In kaj je ključnega pri novem električnem hyundaiju?
Dve različici, trije paketi oprem in tudi različne cene. Osnovna kona electric ima baterijo z zmogljivostjo 39,2 kilovatne ure in največjo moč sto kilovatov. V paketu comfort stane 34.800 oziroma (upoštevaje subvencijo Eko sklada) 27.300 evrov.
Končna hitrost kone 39 je 155 kilometrov na uro, eno polnjenje pa po standardu WLTP zadošča za 312 kilometrov (glede na cikel NEDC to pomeni 345 kilometrov).
Kona electric 64 je seveda dražja, s paketom opreme premium stane 41 tisoč evrov (33.500 z upoštevano subvencijo), kar je 4.200 evrov več od šibkejše kone z enako opremo. Kona 64 ima zmogljivejši motor s kar 150 kilovati. Ta ji omogoča pospešek do stotice v le 7,6 sekunde in največjo hitrost 167 kilometrov na uro. Ta je omejena predvsem zaradi porabe energije.
Pri zmogljivejši koni je ključen doseg, ki je seveda zaradi zmogljive baterije daleč nad tekmeci. Po standardu NEDC (navajamo ga zgolj zaradi lažje primerjave s tekmeci) je ta 546 kilometrov, na aktualnem in realnejšem WLTP pa 482 kilometrov. Doseg poleg zmogljive baterije omogoča še majhna poraba motorja, ki je s 13,9 (šibkejša) oziroma 14,2 kilovatne ure na sto kilometrov med najnižjimi.
Še nekaj uporabnih zanimivosti. Kona electric kljub zajetni bateriji v dnu vozila ponuja prtljažnik s 322 litri prostornine. Prtljažni prostor je prilagodljiv, saj je naslonjalo zadnje klopi mogoče preklopiti zgolj s pritiskom na gumb. Z zlaganjem zadnje klopi je mogoče pridobiti 1.114 litrov velik prostor za prtljago.
Kona electric ima sistem za zbiranje električne energije, ki se skladišči, ko vozilo zavira z elektromotorjem in ne z zavorami. Stopnje zaviranja so štiri, od praktično nične do intenzivne, ki spominja že na Nissanov e-pedal. Intenzivnost delovanja sistema je mogoče preprosto nastaviti kar s pomočjo obvolanskih ročic.
Širok razpon časov polnjenja: od slabe uro do kar 31 ur
Ob uporabi hitre polnilne postaje z močjo sto kilovatov, ki omogoča polnjenje z enosmernim tokom (DC), se litij-ionska baterija nove električne kone v obeh izvedbah do 80 odstotkov napolni v le 54 minutah. Ob priklopu na postajo z močjo polnjenja 50 kilovatov se baterija z manjšo zmogljivostjo (39 kilovatnih ur) napolni v 57 minutah, baterija z večjo (64 kilovatnih ur) pa v 75 minutah.
Ko je električna kona priklopljena na domačo AC polnilno postajo, se 64-kilovatna baterija zaradi le enosmernega toka napolni v devetih urah in 35 minutah, različica z manjšo zmogljivostjo pa v šestih urah in 10 minutah.
Polnjenje je mogoče tudi prek klasične vtičnice, in sicer s pomočjo kabla ICCB (polnilni kabel z nadzornim mehanizmom), ki baterijo manjše zmogljivosti napolni v 19, baterijo večje zmogljivosti pa v 31 urah. Električna kona je opremljena tudi z lastno polnilno enoto moči 7,2 kilovatne ure, ki izmenični električni tok iz vtičnice za potrebe polnjenja pretvarja v enosmernega.
Foto: Miloš Milač