V italijanščini vse zveni lepše in malce poetično. Če »Mi sento male” ne pomeni nekaj romantičnega pa gre gotovo za hrano, si misli nepoznavalec, ker Italijani so znani kot strastni in čustveni ljudje. Vse to so skozi zgodovino znali vdahniti tudi svojim avtomobilom, v njihovih srcih pa ima prav posebno mesto Alfa Romeo.
Že drugi del imena izgovorijo nekako zasanjano, polno pričakovanj, kot bi šlo za kako Dantejevo pesem. Kako tudi ne, športno srce, vitalnost, zvok motorja, elegantne oblike in italijanski dizajn pri Alfi segajo v leto 1910, ko so na cestah vladale konjske vprege in kolesa. In kako se sliši šele giulia…nežno, lepo in polno pričakovanj.
Prav nobeno presenečenje ni, da je Alfa Romeo giulia prava lepotica, s prepoznavnim obrazom in s skoraj popolnim telesom, ki zaigra na srce in zbudi čustva. Njenim zapeljivim oblinam podležejo vsi, ljubitelji znamke ji navdušeno mahajo in pošiljajo poljubčke, ostali pa ji kot uročeni sledijo s pogledom.
Morda ob fotografiranju s pločnika ne vedo, za kateri model gre, a vsem je jasno, da gre za Alfo. Italijanskim oblikovalcem je (znova) uspel veliki met, saj so na podlagi bogatih izkušenj naredili avtomobil s prav nič zadržanimi oblinami in prefinjenimi linijami, ki ga na cesti zlahka opazite. Da, giulia je agresivna, poželjiva in posebna, tu in tam pa se pozorno oko le zapiči v kakšno tipično italijansko »šlamparijo«, kot je denimo štrleč pokrovček za gorivo.
Giulia na pogled deluje kot skulptura v gibanju, nikjer ni kakšnega oblikovalskega pretiravanja, a kljub vsemu gre za odlično zmes preproščine in elegance.
Podobno je v prefinjeni in premišljeno zasnovani kabini, ki jo zaznamuje minimalizem. Stikal je malo, (skoraj) vse je logično, preprosto in na dosegu rok, Alfa Connect z manjšim 6,5-palčnim zaslonom in zelo skromno grafiko pa je za razliko od konkurence vdelan v armaturo – njen zgornji del ima zato lepše ukrojeno linijo.
Za vstop v ring z nemško sveto trojico so Italijani veliko postorili tudi na kvaliteti. Uporabljeni materiali so kakovostni in na otip prijetni, gradnja, stiki in končna izdelava pa na visoki ravni. Udobje je na nivoju prestižne limuzine, kar bi še poudarila dvobarvna kombinacija in usnje, v povsem črni opravi pa bolj stavi na športnost.
Sprednji sedeži so resda udobni in prijetni, vendar nerodno nastavljivi, privrženci bolj športne vožnje pa bodo grajali pomanjkanje bočnega oprijema.
Zadaj se sedi dobro, vendar prostora za odrasle kljub medosni razdalji 2,8 metra ni ravno na pretek. Prtljažnik meri 480 litrov, kar je podobno kot pri konkurenci, vendar je precej plitek, zadnja klop pa ni deljiva.
Bolj kot prtljažnik in sedeži z ročnim pomikom nas je navdušil položaj za volanom. Sedi se nizko, da zadnjica dobro čuti, kaj se dogaja na asfaltu, stopalke so odlično razporejene, s svojo obliko pa navduši tudi volanski obroč.
Ta je sestavljen iz različnih materialov ter obdan z lepimi, natančnimi šivi, za piko na i pa ima vdelan še (črn) gumb za zagon motorja. Naj se ve, da je Ferrari blizu!
A kaj ko prefinjen občutek hitro pokvari zares cenena ročica samodejnega menjalnika. Kot bi jo naročili pri Ferreru, ta pa bi jo dobavil v slavnem jajčku.
Stvar še malce poslabša pogled na merilnik vrtljajev, kjer se ob romantičnem Giri rdeče polje začne že pri 4.500 vrtljajih. Pod motornim pokrovom dobro tono in pol težke giulie je bil namreč 2,2-litrski turbodizel JTDm s 132 kilovati (180 KM), zgrajen iz aluminija, s tlakom vbrizga 2.000 barov in z variabilno geometrijo lopatic turbinskega polnilnika.
Sodoben štirivaljni stroj v kombinaciji z zelo hitrim 8-stopenjskim ZF samodejnim menjalnikom sicer kipi od navora (450 Nm pri 1.750 vrtljajih) in moči, prepriča z odzivnostjo in udobno vožnjo pri velikih hitrostih, zmogljivosti pa so izrazito športne (7,1s do sto, končna hitrost 230 km/h), vendar takšni zapeljivi atletinji, ki se kiti s pridevnikom »športno srce« ne pristaja najbolje.
Hladen in ob zagonu je dizel zoprno glasen, pozneje se sicer ustali, vendar ostaja hrupnejši kot pri konkurenci. Občutek v kabini je komaj kaj boljši, Italijani bi se pri zvočni izolaciji lahko bolje potrudili, tudi piš vetra pri višjih hitrostih je moteč, pohvalimo pa jih lahko glede porabe in sistema DNA. V povprečju takšna dizelska giulia spije 7,2 litra dizla (tovarna 5,3/3,5/4,2), sistem DNA pa vozniku daje možnost, da izbira elektronsko podporo načina vožnje: A zdaj za varčno, N za običajno in D za dinamično.
Motor postane občutno bolj odziven na stopalko za plin, volan otrdi in tako v ovinkih bolje komunicira z voznikom, podvozje pa je bolj čvrsto nastavljeno. Če se le ne bi vsi štirje smerniki tako živčno vklapljali že ob vsakem malo močnejšem pritisku na stopalko zavore.
Človek na dizelsko ropotanje skupaj pozabi takoj, ko z giulio odpelje prve kilometre. Prav vidi se ji, da so Italijani najprej zasnovali strupeno različico Quadrifoglio s 510 »konji«, nato pa podvozje, čvrstost karoserije, učinkovitost zavor, natančnost krmiljenja in vzmetenja prilagodili bolj civilnim različicam.
Giulia je brez dvoma avto za voznika, ki na poti do cilja izbere tisto z največ ovinki, saj gre kot po tračnicah.
Giulia se pelje zares fenomenalno, za italijansko interepretacijo užitka v vožnji pa ob zmogljivem dizlu in hitrem menjalniku jamčijo še zadnji pogon (prvič po letu 1992), lahkoten in neposreden volan, ki ima le 2,2 zavrtljaja med skrajnima točkama ter učinkovite zavore.
Pri Alfi so ob tem težo idealno razporedili na obe osi, kardanska gred je iz ogljikovih vlaken, vzmetenje iz aluminija, spredaj dvojna vodila in zadaj multilink pa so še dodatna garancija za odlično vozniško izkušnjo.
Ta bi bila še boljša, če bi bili za volanom nameščeni ročki za pretikanje, ki bi se odlično ujeli z giulijinim športnim karakterjem in če bi bil ESP (delno) izklopljiv. Ob slednjem ni težko našel navdušenca, ki ni zavil z očmi in kriknil »Mamma mia!« Ah ti Italijani...no, nekaj mikro poplesavanj z ritko giulia dopušča.
Prelepa Alfa Romeo giulia kljub vsemu navdušuje z videzom in voznimi lastnostmi. Za ceno 38.290 evrov oziroma 47.500 v primeru testnega je giulia avtomobil, v katerega vstopate z užitkom, veseljem in ponosom ter eden tistih avtomobilov, iz katerega greste prav s težkim srcem ven – čeprav ima svoje muhe in je daleč od popolnosti.
