Slovence po izročilu pripovedke gleda spod Pece, njegov pravi dom pa je v romunskem mestu Hunedoara, ki je od Pece oddaljen več kot tisoč kilometrov. Gre za Matijo Korvina, v originalu Matiasa Hunyadija - kralja madžarskega kraljestva in Češke v 15. stoletju, ki je naš le po ljudskem izročilu.
Pravi dom kralja Matjaža, neslavni romunski kombiji, po drugi strani pa številne lepe zgodbe o tej vzhodnoevropski deželi so bili dober razlog za njen obisk. Na skoraj tritisočkilometrsko preizkušnjo smo se odpravili s ponosom romunske avtomobilske industrije, ki ga zadnje desetletje lošči in trži francoski Renault - z dacio. Vzporedno z nami pa je vozila ekipa BMW Bloga.
Romunija, kot si jo predstavljamo
Najhitrejša, pa še vedno dolgotrajna pot do severnega dela Romunije je vodila proti Prekmurju, avtocesta je v loku zaobšla Budimpešto, po dobrih desetih urah pa nas je pričakala romunska meja - preprosta, neurejena, s tablami iz socialističnih časov. Do prvega večjega mesta Arad je Romunija prav takšna, kot si jo večina predstavlja. Slabo vzdrževane, delno zakrpane ali pa kar luknjaste ceste tlačijo stare dacie, traktorji in konjske vprege. Tu postane jasno, zakaj ima dacia duster tako mehke noge (vzmetenje) in visoko nasajen trebuh, na cestah se počuti kot doma, čez luknje se kotali brez stresanja in ječanja iz podvozja. Obcestni jaški, ki ločujejo magistralno cesto in v vrsto postavljene ter slabo vzdrževane hiše, izgubljene v časih vladavine Nicolaeja Ceausescuja, pa bi bili prevelik zalogaj tudi za klenega Romuna.
Skromna in revna bivališča na podeželju dobijo nove razsežnosti. Starka na stolu pred hišo brez ometa, razpadajoča streha in pašniki ovac dajejo romunskemu podeželju videz Bosne in Srbije, ločijo jih le napisi in vozni park - namesto yugov cestne luknje poglabljajo številne dacie iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, novodobno dacio logan, sandero ali duster srečaš tako pogosto kot pri nas.
Sodoben in knjižni obraz Romunije
Mesto Hunedoara, od meje oddaljeno dobrih 200 kilometrov, daje videz sodobnejše Romunije s stanovanjskimi naselji, ki prekrivajo stare hiše iz socializma, zahodnjaškimi verigami trgovin in nekaj zaprtimi predeli, kjer v kot novoletnih jelkah okrašenih palačah živijo bogati Romi. Srce mesta na robu Transilvanije je srednjeveški grad Matiasa Hunyadija, po naše Matije Korvina oziroma kralja Matjaža, ki smo si ga Slovenci prisvojili na podlagi basni in ga postavili pod Peco. Grad vladarja madžarskega kraljestva in Češke iz 15. stoletja se sonči na vrhu mesta, do njega prek globoke kotanje vodi kamnit most, v sobanah pa turistom slikovito razkriva mučilne naprave, s katerimi je Matias Hunyadi po svojih vojnih pohodih pozdravil ujetnike. Hunyadi je celo desetletje gostil tudi okrutnega osvajalca, vojvodo vlaške Vlada Tepeša, ki ga svet pozna predvsem po liku grofa Drakule, ki mu ga je leta 1897 v knjigi nadel pisatelj Bram Stoker.
Divja Transilvanija je omrežila tudi princa Charlesa
Pot proti osrčju dežele, mestu Sibiu, poleg boljših cest razkrije tudi bogastvo Transilvanije, deloma gorate romunske pokrajine, ki jo po sredini sekajo Karpati, obdajajo pa bujni gozdovi, še danes polni volkov in medvedov, pašniki in polja, ki jih domačini še vedno obdelujejo s plugi, ki režejo brazde z živo silo konjev in živine. V naravne lepote Transilvanije se je zaljubil tudi angleški princ Charles, že desetletje se redno vrača v to deželo ter pomaga ohranjati tradicionalne hiše in gradove.
Zahodna ponudba, vzhodne cene
Sibiu z nekaj več kot 200 tisoč prebivalci nas v večernih urah sprejme z živahnim dogajanjem na mestnem trgu. Stari del mesta gosti butike svetovnih blagovnih znamk, ulice polnijo domačini in turisti, restavracije ob osmih zvečer oddajajo zadnje mize. Za večerjo odštejemo polovico manj kot v Ljubljani, pivo stane med evrom in 1,5 evra, tudi prenočišče - stanovanje velikosti 80 kvadratnih metrov, le streljaj od mestnega trga, za le 60 evrov na noč ponuja razkošje, za katero bi pri nas plačali vsaj dvakrat toliko. Le plinsko olje, ki ga po 1.200 kilometrih že drugič točimo v rezervoar dusterja, stane toliko kot pri nas.
Sneg in zaledenelo jezero na vrhu Karpatov
Iz mesta Sibiu se naslednji dan odpravimo proti mestu Cartisoara, skozenj vodi cesta C7 oziroma svetovno znana asfaltna kača Transfagarasan - najlepša cesta na svetu po oceni BBC, ki prečka Karpate na dva tisoč metrih. Že na 1.200 metrih nadmorske višine pa nas ustavijo betonski bloki, ki sporočajo, da je cesta v zgornjem delu še zasnežena in zato zaprta za ves promet. Na vrh Karpatov nas skozi meglico in ob pobočju, po katerem se med slapovi vije znana cesta, spravi gondola. Razkrije pa zasneženo sedlo, povsem zamrznjeno jezero Balea in ledeni hotel, ki se po zimski sezoni počasi seseda.
Iz zimske idile se po vijugasti in močno luknjasti cesti odpravimo proti severu v mesto Sigisoara, rojstno mesto Vlada Tepeša in hkrati najstarejše poseljeno srednjeveško mesto v Evropi. Majhno mestno središče je pod zaščito Unesca zaživelo v stari podobi, s skrbno vzdrževanimi zidovi srednjeveških stavb, velikim mestnim trgom in rojstno hišo Vlada Tepeša - grofa Drakule. Grad, kjer je nastajal film o Drakuli, Brasov in Bukarešto, pa smo opisali v drugem delu potovanja.
Foto: Miloš Milač
Razkritje: Stroške potovanja je financiralo podjetje Renault Nissan Slovenija.
