Po dveh dneh popotovanja opisanega v prvem delu smo za seboj pustilo mesta Hunedoara, Sibiu, cesto Tranasfagarasan, zamrznjeno jezero Balea in srednjeveško mesto Sigisoara. Pred nami, vsaj v teoriji, najbolj zanimiv cilj - grad Bran v mestu Bran znan po filmski uprizoritvi Drakule.
Grad Bran, filmski dom Vlada Tepeša - Drakule
Vlogo Drakule je v knjigi o Drakulu, ki jo je leta 1897 napisal Bram Stoker, prevzel Vlad Tepeš - okrutni vojvoda Vlaške, znan po tisočih smrtnih žrtev, ki so končale na nasajeni kolih. Po njej je nastal tudi film, ki v mesto Bran, jugovzhodno od Brasova, vsako leto privlači trume turistov. Grad Bran sicer ne pusti močnejšega vtisa, na poti do njega smo na okoliških vrhovih opazovali precej večje in bolj markantne utrdbe. Zanimiv pa je zaradi ozkih stopnišč, ki vodijo v skrivne sobe, dvorišč v več nivojih in natančnih opisov krutosti, bojev in usmrtitve vojvode Vlaškega ter ozadja zgodbe o mitološkem junaku Drakuli. Domačini turizem dobro izkoriščajo, okoli gradu so zgradili restavracije, lokale in trgovine, pod njim pa so napolnili stojnice s suho robo, mesnimi izdelki in majicami ter spominki z motivi Drakule.
Brasov z najožjo ulico v Evropi
Pred Branom smo se ustavili še v Brasovu, mestu s hollywoodskim napisom na bližnjem hribu, na katerega vozi tudi gondola, bogatim mestnim središčem s stavbami iz obdobja gotike, renesanse in baroka ter smučišči v okolici. Brasov ima tudi najožjo, 1,3 metra široko ulico na svetu. Osrednji trg pa je priljubljen kraj za različne dogodke. Nas je prejšnjo soboto razveselila množica starodobnih dacij iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so prihupale mimo nas. Tradicionalna znamka ima v domači deželi veliko privržencev, ki v njihovo vzdrževanje vlagajo na tisoče evrov. Ker smo tudi sami pripotovali z dacio, čeprav novodobno, nas je policist za namene fotografiranja za nekaj minut spustil na mestni trg. Cene tudi v Brasovu niso nič višje kot v drugih mestih, za kavo in rogljiček v nemški kavarni plačaš manj kot evro, za preprosto sobo okoli 20, za razkošno pa manj kot sto evrov.
Skozi gozdove in po avtocesti do Bukarešte
Cesta od Brana skozi Sinaio, Campino do Ploiestija pelje skozi transilvanski gozd skozi številne zavoje in po precej bolje vzdrževanem asfaltu, kot smo ga doživljali med romunsko mejo in Hunehuaro ter med Cartisoaro in Sigisoaro. Med Karpati se vije tudi železnica, od Ploiestija pa je na novem avtocestnem odseku skozi nižino do Bukarešte zadihal tudi 1,5-litrski turbodizel dacie duster, njegova žeja se je povečala s 6,8 na dobrih sedem litrov.
Pariz vzhoda - Bukarešta
Megalomansko glavno mesto z 1,8 milijona prebivalcev ponuja zmes več obdobij in tudi nekaj zahodnjaškega vpliva, denimo slavolok zmage, ki posnema tistega v Parizu. Bukarešta s parlamentom s tisoč sobami in površino 330 tisoč kvadratnih metrov, kar je denimo več kot Pentagon, kaže tudi nekdanjo moč diktatorja Ceausescuja. Turistu pa ponudi še staro mestno jedro, ki se spreminja v elitni del mesta, napolnjen z lokali ter živahnim dnevnim in nočnim življenjem. Ob vrhunski zabavi, ki jo ponujajo lokali v tem delu, pa cene še vedno, čeprav manj očitno, ostanejo pod zahodnjaškimi.
Bukarešta je bila tudi zadnja postaja, skoraj 1.200-kilometrska pot v Ljubljano pa nam je vzela skoraj 14 ur, od tega smo osem ur prevozili po Romuniji - za lažjo predstavo o velikosti in tudi urejenosti cest. Od Bukarešte do 120 kilometrov oddaljenega Pitestija pelje hitra in prazna avtocesta, do Craiowe se spremeni v še kar spodobno podeželsko cesto, do srbske meje se spet mučiš z ovinki in zavoji, vmes pa si v nacionalnem parku Cheile Nerei tik ob srbski meji spočiješ oči in živce skozi sotesko in skale, ki jih prebadajo slapovi.
Razkritje: Stroške potovanja je financiralo podjetje Renault Nissan Slovenija.
Foto: Miloš Milač
