Trgatev 2016 je na Primorskem končana. Štajerci in še kdo iz Dolenjske so še v akciji. Splošna ocena trgatve, vsaj na Primorskem, je zelo pozitivna, recimo dobra štirka. Za petice bo treba počakati vsaj do konca vrenja. Navsezadnje je naše zadovoljstvo še večje glede na vreme v maju in delu junija, ko je kazalo na katastrofo: dež za dežjem, kot že videno v letniku 2014. Vendar sta bila konec poletja in jesen naravnost čudovita. Kot iz pravljice.
A vsaka pravljica ima tudi zaplete in nerode, tudi hudobe. Na Vipavskem je trgatev skoraj popolnoma spremenila neko zunanjo, recimo ulično podobo. Še pred nekaj leti, predvsem pa v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil spomin na dolge vrste traktorjev pred zadružno kletjo s prepolnimi prikolicami še izredno živ. Medtem ko so se te vrste v »najboljših« letih merile v kilometrih, se zdaj v metrih.
Kdo in kje so hudobni oziroma nerodni liki iz pravljice, je vprašanje za milijon dolarjev. Pravzaprav za še več, saj je po nekaterih podatkih v isto klet v desetih letih poniknilo dobrih 15 milijonov javnih sredstev. Če zraven lahko prištejemo še izgubljena oziroma neplačana sredstva podjetja in zadružnikov, lahko številko mirno povečamo še za toliko. Verjetno ni jasnega odgovora na vprašanje, kdo so in kje so v tej pravljici dobri in slabi liki. Niti ni več pomembno. Moja poenostavitev je pač – enostavna: za obstoj projekta ali podjetja je odgovoren njegov lastnik. Če propade Posestvo Burja, sem za to kriv sam, če propade zadruga, so za to krivi zadružniki kot njeni lastniki.
Ampak karavana gre dalje … Letošnja ulična podoba trgatve na Vipavskem je bila videti kot nekakšna tržnica. Z malo predhodnih informacij si lahko po smeri vožnje traktorja ter vrsti, barvi in obliki transportne embalaže za grozdje ugotovil, ali gre na Štajersko, Dolenjsko, v Italijo, Avstrijo, včasih na Kras ali v Istro. Vmes še manjšina, ki se je zapeljala zgolj do soseda ali sosednje vasi. Torej je na Vipavskem ostal le manjši delež grozdja. Večji del je tako rekoč poniknil – delno tudi podprt z interventnim zakonom, kot pomoč našim štajerskim kolegom.
In kdo je tukaj hudoben ali neroden, se sprašujete? Hudoben verjetno nihče. Je pa veliko nerod. Kje in kako je v takih, sicer interventnih zakonih zagotovljeno, da bo prav teh 4.130 kilogramov chardonnayja, ki ga je moj sosed prodal na Štajersko, označenih kot deželno vino brez geografskega porekla? Glejte: grozdje je bilo vrhunsko, zdravo, sladkorna stopnja visoka, kisline optimalne. Ali ne obstaja možnost, da vsaj enologa, pa tudi lastnika, zasrbijo prsti in ga posebej, lepo, nežno spravi v leseno posodo, poskrbi zanj in ga ustekleniči kot vrhunsko vino? Saj pravzaprav je vrhunsko vino. Nerodnost? Verjetno.
Ker ne znamo preseči mej in omejitev in enkrat za vselej definirati eno vinorodno deželo: Slovenija. Če bi to storili, ne bi bilo treba sprejemati interventnih zakonov, ki pravzaprav ne zmorejo rešiti zagate niti zagotoviti popolne kontrole geografskega porekla grozdja in vina. Bomo tako živeli srečno do konca naših dni?
