Furlanski tokaj je vino nesrečnega imena. Ker so ga zaščitili Madžari, se od oktobra 2004 ne sme več prodajati pod tem imenom, čeprav sorta furlanski tokaj nima nikakršne zveze z vinom, ki ga pridelujejo na Madžarskem. Tokaj je namreč mestece na severu Madžarske, regija pa se imenuje Tokaji. Pod blagovno znamko tokaj Madžari pridelujejo večinoma predikatna vina iz sorte furmint oziroma – po naše – šipon. Leta 2004 so našemu tokaju v Goriških brdih in Vipavski dolini nadeli ime točaj, vendar so imeli tudi h kompromisni rešitvi Madžari pripombe, tako da se odtlej ta udomačena lokalna briško-furlanska sorta pri nas večinoma imenuje sauvignonasse oziroma zeleni sauvignon. V zadnjem času vse več vinarjev uporablja tudi zapis tokaja v nasprotni smeri, torej jakot, česar se je domislil letos preminuli legendarni zamejski biodinamik Stanko Radikon. A v tem zapisu jo bomo imenovali, kot je edino pravilno – furlanski tokaj.

Tokaj je bil včasih pojem za dobro vino

Zgodovina furlanskega tokaja je v vsakem primeru vezana na Furlanijo, pravi enolog v Vinski kleti Goriška brda in velik poznavalec tokaja Darinko Ribolica. Po njegovih besedah so sorto začeli v Furlaniji obsežneje gojiti sredi 18. stoletja, čeprav obstaja kup legend, ki namigujejo, da so se z njo ukvarjali že beneški patriarhi v 13. stoletju. »Dejstvo je, da tokaj izhaja iz trte sauvignonasse, stare francoske sorte, ki je rasla v Provansi na jugu Francije. To se je z genskimi analizami dognalo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Francozi sorto, ki je pri njih popolnoma izginila, imenujejo sauvignon vert, torej zeleni sauvignon,« razjasni osnovne pojme Ribolica.

Je pa res, nadaljuje, da je ime tokaj prevzeto od Madžarov. »Tokaj je bil včasih pojem za dobro vino. Celo ob reki Ren v francoski regiji Alzacija ob meji z današnjo Nemčijo in Švico so njega dni Francozi oziroma Nemci 'tokaj' postavljali pred ime sivi pinot. Tako so ga lažje prodajali. To so te avstro-ogrske povezave, ki so zajele tudi Furlanijo. Furlani so dobili v roke sorto, ki je dajala kakovostno vino, zato so jo preprosto poimenovali tocai friulano oziroma furlanski tokaj.«

Da bi bila zmeda še večja, so Francozi v 19. stoletju furlanski tokaj prodali v Čile kot navaden sauvignon (sauvignon blanc). Čilenci so tako neizmerne količine furlanskega tokaja še do sredine devetdesetih let po vsem svetu prodajali kot sauvignon. Ko so po več kot stoletju prepoznali »napako«, so vinograde začeli obnavljati in zasajevati s pravim sauvignonom. S tem so se nekako stvari spet postavile na svoje mesto, saj je furlanski tokaj ostal le v Furlaniji in dveh sosednjih pokrajinah – Benečiji in Goriških brdih. V vseh treh primerih ga imajo tudi za udomačeno lokalno sorto, kar je – če vemo, da so se državne meje v preteklosti ničkolikokrat spremenile – povsem razumljivo.

V Brda je tokaj zašel ob koncu 19. stoletja

V Brda je furlanski tokaj zašel po trsni uši med letoma 1880 in 1890. »Prvi tokaj naj bi se pojavil v Fojani in Barbani. V Barbani so pred leti obnovili tudi verjetno najstarejši vinograd tokaja iz leta 1924. Ni zanemarljiv niti podatek, da je bil v Fojani že leta 1922, ob ustanovitvi tamkajšnje zadruge, tokaj ena glavnih sort. Za rebulo je dejansko tokaj drugo najpomembnejše vino v Brdih,« meni enolog Darinko Ribolica.

Po njegovih besedah za zasaditev tokaja takrat niso bile najpomembnejše nižje lege, ki so sicer značilne zanj, temveč so vinogradniki preprosto iskali nove in kakovostne sorte za zasaditev vinogradov. »Namesto da bi se odločili za francoske sorte, so zasadili tokaj, s čimer so zadostili povpraševanju tukajšnjega trga (proti Gorici, Vidmu in severneje), ki je večinoma konzumiral rebulo in tokaj.«  

Ti dve sorti sta v Brdih med seboj tudi sila povezani, podobno kot v Bordeauxu merlot in cabernet sauvignon, iz katerih največkrat zmešajo rdečega bordojca. »Domača vina so bila nekoč vselej mešanica tokaja in rebule, saj se ti dve sorti izjemno dopolnjujeta. Tudi danes je na trgu ogromno rebule, v kateri je dovoljenih 15 odstotkov tokaja,« razloži Ribolica.

Vedno je bil v senci rebule

A dejstvo je, da je bil princ tokaj v Brdih vselej v senci kraljice rebule oziroma – drugače povedano – če ne bi bilo rebule, bi bil tokaj glavni. »Tokaj je bil vendarle vedno predvsem zaščitni znak Furlanije. Brici smo bili ponosni, da imamo nekaj drugega. Dejstvo je namreč, da so na oni strani Brd rebulo še do pred kratkim zelo zanemarjali,« meni Ribolica. 

Podobno razmišlja tudi (verjetno edina slovenska) vinarka Dušica Šibav iz Fojane: »Res je, da je tokaj tudi naša lokalna sorta, ampak dejstvo je, da je v Brda prišel iz Furlanije, kjer ga je tudi veliko več. Po drugi strani je tudi res, da nekoč tu ni bilo meje in da sta bili območji Furlanije in Brd vselej zelo povezani.«

Po mnenju vinarke je nezanemarljivo tudi dejstvo, da rebula bolj uspeva v gričevnatem svetu, tokaj pa v ravninskem: v Brdih je več gričevja in so vinogradi na višjih legah, v Furlaniji pa je prav nasprotno. Rebula je hkrati tudi bolj trpežna od tokaja, kar se še posebno pokaže v ekstremnih letinah. Tokaj potrebuje bogatejšo, močnejšo zemljo, ker je bolj bujen. Vse to so po prepričanju Šibavove tudi glavni razlogi, zakaj tokaj v Brdih ni enakovreden rebuli. »V današnjem času si mislimo, kako odkrivamo nove stvari in kako čedalje več vemo, ampak ogromno stvari so vedeli že naši predniki, četudi niso imeli laboratorijev in skoraj nič opreme. Vse skupaj so preverjali skozi izkušnje,« prejšnje misli podkrepi sogovornica.

Pri Šibavovih so bili vselej znani po tokaju

A da ne bi sprli tokaja in rebule, ki se sicer lepo dopolnjujeta, se vrnimo spet malce v preteklost. Nič čudnega, da se je konec 19. stoletja tokaj najprej pojavil prav v Fojani in Barbani, saj so tamkaj razmeroma nizke lege, ki mu ustrezajo. Dušica pove, da so bili pri Šibavovih v Fojani vselej znani po dobrem tokaju. »V naši družini je bil tokaj vedno pomemben. Po njem so nas poznali celo bolj kot po rebuli. To je bila pri nas tradicija,« poudari Dušica in pripomni, da so stari ljudje govorili, da so imeli v Fojani tokaj namesto zlata. Poleg Fojane in Barbane pa so kot najboljše lege opisovali še tiste v Medani, Šlovrencu in Kozani.

Dušica nosi tokaj v srcu. Če bi se morala odločiti za samo eno sorto, bi prisegla prav nanj. »To je sorta po mojem okusu. Ima specifično aromo, ki ni niti tako zelo nežna niti tako zelo odločna ali vsiljiva. Tokaj ni tako nežen kot rebula in ima tudi za spoznanje več cvetice. Je zelo univerzalno vino za vse priložnosti: lahko ga ponudiš za najpreprostejši dogodek ali pa za slovesno večerjo,« pojasni Dušica, ki jo cvetica tokaja spomni predvsem na cvetoč travnik.  

Zato je tokaj, doda, tudi skrivnosten: »Lepo diši, ampak nikoli ne veš natančno, kateri cvet prevladuje. Zraven je še pookus po mandlju, ki je bil včasih – v starih cepičih – še bolj zaznaven.«

Tokaj ne ljubi lesa

Po mnenju naše sogovornice je tokaj zelo prilagodljiv: lahko se prideluje kot sveže vino, lahko kot tekač na srednje proge, dobro pa prenese tudi staranje. »Najstarejši stekleničen tokaj v mojem arhivu je iz leta 1993. Čeprav ni bil narejen za staranje, je bil pred dvema letoma, ko sem ga nazadnje pokusila, še vedno v zavidljivem stanju. Še posebno glede na to, da ni bil v lesu in ni prestal posebej dolge maceracije.« Sama ga sicer prideluje v posodah iz nerjavnega jekla (inoks) in v betonskih cisternah.

Tu se v debato vnovič vključi enolog Darinko Ribolica in pristavi, da je tokaja, ki bi bil staran v lesenih sodih, zelo malo. »Mislim, da je to sorta, ki ne potrebuje lesa. Če ga pridelaš arhaično, da narediš strukturno, težje in močno alkoholno macerirano vino, ga po kratki maceraciji še vedno hraniš v inoksu ali pa v velikih sodih, kjer les nima takega vpliva. Tokaj ima – podobno kot sauvignon – specifično aromatiko, ki ji les ne ustreza. Dejstvo je, da lahko s tokajem prideš zelo blizu zahtevnim vinom, ki z lahkoto prenesejo staranje.«

Pravo kompleksno aromo pa pri tokaju dosežeš le, poudari Ribolica, če ga potrgaš, ko je popolnoma zrel: takrat jagode dobijo značilno rjavo barvo in prve botritične pike. Če ti ga ne uspe potrgati v dnevu ali dveh, je konec, doda. »Potrebuje namreč hitro pridelavo, saj je njegova kožica izredno nežna, in v nasprotnem primeru razpade. To so vedeli že naši nonoti. Vedno je imel višje sladkorje in nižjo kislino, a kljub temu močno telo. Je preprostejši od rebule in prenese večje obremenitve trt.«

Tokaj je v Brdih »po moči« četrta sorta

Danes je v Goriških brdih osem odstotkov vinogradov zasajenih s furlanskim tokajem, kar pomeni, da zaseda 180 hektarjev površin. V Vinski kleti Goriška brda je četrta sorta po moči – za rebulo, chardonnayjem in sivim pinotom. Vrhunec je furlanski tokaj dosegel v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, dokler se niso v Brdih začele na veliko saditi mednarodne sorte. »Predvsem beli pinot ga je tedaj izpodrinil. Tako je pač narekoval trg. A dejstvo je tudi, da je bil tokaj vselej vidno naravnan na domači trg – s tem mislim konkretno na Primorsko –, saj se naprej od Ljubljane ni nikoli prijel,« pove Ribolica.

Na drugi strani, v Furlaniji, je tokaj – od leta 2007 mu rečejo le friulano – še vedno glavna lokalna bela sorta, saj ga pridelujejo na kar tisoč hektarjih. Po količini zaostaja le za sivim pinotom in sauvignonom. Nekaj ga je tudi v Benečiji, kjer ga od prepira z Madžari imenujejo tai.

Spet se bo iskalo novo, primernejše ime

In spet smo pri nesrečnem imenu. Ribolica pravi, da se je tokaju z neštetimi poimenovanji naredila nepopravljiva škoda. Tudi v Italiji je zaradi tega močno upadla prodaja, čeprav je tokaj paradno furlansko vino. Danes ima več kot 30 imen. Veliko je fantazijskih, še več pa domačih poimenovanj, saj sauvignonasse ali zeleni sauvignon nista obrodila želenih sadov.

»Prvo leto se je še veliko govorilo o novem poimenovanju, potem pa je prodaja izrazito upadla. Ime sauvignonasse je tako dolgo, da 80 odstotkov ljudi pride le do 'sauvignon' in ne bere naprej. Zeleni sauvignon pa tudi ni primeren, saj zelena barva v vinarstvu ni pozitivna. Še najbolj posrečeno poimenovanje doslej je bilo morda tokaj v nasprotnem vrstnem redu, torej jakot, ki ga uporabljajo posamezni slovenski vinarji na obeh straneh Brd,« meni Ribolica, ki upa, da bo konferenca o tokaju – ta naj bi bila v bližnji prihodnosti – vendarle prinesla novo, primernejše ime, ki bo končalo zdajšnjo zmedo.

Ena od idej je, da bi se našlo ime, kot je v Italiji barolo, ki bi izražalo območje, kjer se vino prideluje. Za takšen korak pa se morajo združiti pridelovalci tokaja v Brdih in morda širše ter postaviti pravila igre kot za cviček ali žametno črnino. »Vinogradi, zasajeni s tokajem, so v Brdih precej stari, a težav – razen s kapjo – ni. Starejša je trta, manjši je pridelek in boljša je kakovost. Res je smiselno, da bi ga zaščitili, saj ga je neznansko škoda,« sklene Ribolica.