Priložnost spoznavanja avtomobilske legende, še danes enega najlepših avtomobilov vseh časov - mercedes-benza SL300 smo dobili pred dvema letoma na predstavitvi njegovega daljnega naslednika mercedes-benza SL v španski Malagi. Mercedesa smo okušali spoštljivo in prizanesljivo. Presenetil pa nas je s hvalevrednimi zmogljivostmi za to starost, srebrni mercedes-benz je namreč še danes hitrejši od večine nemških športnikov, saj po zagotovilih mojstrov, ki skrbijo zanj, ša danes zmore drveti s kar 260 kilometri na uro. Njegova vrednost, če je v tako brezhibnem stanju kot je bil naš preizkusni, pa je skoraj milijon evrov.

Zakaj je skoraj 60 let star avtomobil z ostarelo tehnologijo tako zaželen in dosega tako visoke vrednosti, ne more razumeti vsak zemljan, niti ne vsak voznik. Da v starodobniku, kot je 300 SL, prepoznaš umetnino, je nujno, da se ti po žilah pretaka bencin in da ceniš zgodovino, dediščino in vrednost prvovrstnega primerka avtomobilskega sveta. Podobno je pri slikah, kosih pohištva, kipih in drugih dragocenostih.

Ljubitelji starodobnikov so hkrati predani, večinoma tudi zelo bogati zbiratelji, ljubitelji estetike in tradicije. S temi dejstvi in mislimi smo si pred poldrugim letom ogledovali dragoceno Mercedes-Benzovo zbirko roadsterjev in kupejev SL, ki si je v zadnjih 60 letih ustvarila mitološko prepoznavnost. Pomagala je zgraditi znamko in v tej ustvarila slovito ime SL, ki pri Mercedes-Benzu pomeni nekaj takega kot golf pri znamki

Volkswagen.

Legenda, ki jo poznajo tudi najmlajši

Ko se presedeš iz super sodobnega, hitrega in poželjivega novega Mercedes-Benzovega roadsterja SL 500, ob daljnem sorodniku obstaneš brez besed, s spoštovanjem in nekako zmedenimi pričakovanji. Kaj je iz lično ukrojene srebrne pločevine, ki je nastala daljnega leta 1954, naredilo tako slovit in prepoznaven avto, o katerem sanja vsak avtomobilski navdušenec, zbiralec in tudi otroci, ki po domačem parketu potiskajo številne makete slovitega SL 300.

Še danes sodobna zasnova, športne zmogljivosti

Poznavalci povedo, da je odgovor v zmesi poželjivih in bujnih ter večno lepih karoserijskih potez, dirkaških uspehov, slovite srebrne barve (ta ima posebno ceno v zbirki SL) in vrhunske tehnologije v tistih časih. Roadster 300 SL in še slovitejši 300 SL gullwing (ta je imel dvižna stranska vrata) sta v 50. letih prejšnjega stoletja veljala za tehnična vrhunca v vseh pogledih, njune lastnosti pa še danes niso zanemarljive. Poganjal ju je trilitrski šestvaljnik z 215 konjskimi močmi (158 kilovati), za prenos je skrbel za tiste čase redek štiristopenjski ročni menjalnik. Karoserija je bila izdelana iz lahkega jekla, ob tem so inženirji pokrov motorja in prtljažnika ter še nekaj delov oblikovali iz lahkega in čvrstega aluminija (to je redko še danes), teža avtomobila je bila skupaj s tekočinami manjša od 1.300 kilogramov. Super napreden lepotec je zmogel drveti s hitrostjo do 260 kilometrov na uro, do stotice je pospešil v 8,5 sekunde.

Seksi oblika in tehnika iz drugih časov

In kaj zvezda iz preteklosti ponuja danes? Predvsem čudovite poteze, ki bi jih kar gledal in gledal. Tokrat pa smo ga lahko izkusili še drugače. Vzamemo tanek ključ in se spravimo za velik in tanek volan. Sedež je širok in foteljasto mehak, stranske opore ni, prav tako ni naslona za glavo, hrbtišče pa se pri velikem možaku konča nekje v višini lopatic. Varnostni pas? SL ima povsem ohlapnega, sicer pa tiste čase ni bil obvezen. Armaturna plošča je ravna, polna aluminija in svetlečih stikal, še danes je precej bolj imenitna kot plastične armaturne plošče sodobnih avtomobilov, tudi Mercedes-Benzovih. Ob odprti strehi se počutiš kot v kopalkah na kolesu, z ohlapnim varnostnim pasom, brez strehe nad glavo, brez vzglavnikov, brez opore na sedežih.

Prvinski občutki proti sterilnosti

Prepiha je na pretek, šestvaljni motor grmi tako zdravo, da ga je veselje poslušati. Z obrobja španske Marbelle se napotimo proti središču mesta, motor grmi že v prostem teku, nekajkrat ga zavrtimo močneje, preveč ne, saj si čudovito ohranjeni starodobnik zasluži spoštljivo ravnanje. Z volanom je kar križ, pri majhnih hitrostih je težak, seveda ni servoojačan, pri večjih gre lažje. Tudi menjalnik zahteva previdnost in natančnost, predvsem pa potrpežljivost. Iz središča zavijemo v hribovit del obale, poženemo šestvaljnik proti rdečemu polju, motor še glasneje zagrmi, prepiha okoli glav je še več. Še pri zmerni hitrosti avto potopimo v zavoj, dobro drži smer, tudi pošteno pospešuje iz zavoja. Pri nekaj večji hitrosti pa že malo zaniha, zadek zdrsne, s precej težaškim gibom volana spet ujamemo smer. Vse skupaj se dogaja pri manjših hitrostih kot pri sodobnih mercedesih SL. Kljub temu pa se zdi, da starodobni SL na vsak voznikov gib odgovori z več dobrovoljnosti, še bolj iskreno, tudi bolj vihravo, v kabino spušča več prepiha, iz menjalnika več škrtanja in iz podvozja več ječanja in nestabilnosti kot tehnično precej boljši, a tudi

bolj sterilni sodobneži.

Lepote starodobnika ne prepozna vsak

Med potjo nazaj do parkirišča umirimo ritem, poslušamo glasbo šestih valjev v nizkih vrtljajih in v spomladanskih sončnih žarkih ter pristnem stiku z vetrnjaškim starodobnikom uživamo precej bolj kot v veliko bolj sodobnem, udobnem in hitrem SL zadnje generacije. Nesmisel?! Za marsikoga že, za ljudi, ki jih opisujemo v prvem odstavku, pa prav gotovo ne.

Foto: Miloš Milač