Kdo, za vraga, si danes kupi takšen avto in zakaj ste čistokrvnega angleža svetu predstavili na Dunaju?« vprašam Rolls-Royceovega predstavnika Franka Tiemanna. »Moč, stil in drama,« je kratek Frank Tiemann, Nemec galantno angleškega vedenja. Dunaj ima vse to, z dramo pa mislim na zgodbe o vohunih, ki so še danes pogosto povezane s tem mestom. Kdo si kupi takšen avto? »Ja, posebni ljudje. Takšni, ki ne gledajo na denar, v svojem voznem parku imajo pet, šest, sedem ali več avtomobilov, vsaj po enega za vsak dan v tednu. Kupci phantoma, ghosta, tudi novega wraitha avtov ne primerjajo po katalogu, tekmeci jih ne zanimajo, v resnici jih ni. Preprosto si kupijo rolls-roycea, si ga opremijo in pobarvajo po svoji želji. Čeprav imamo na voljo 44 tisoč barvnih odtenkov karoserije, včasih to pač ni dovolj. Kupci pridejo k nam z ženino šminko, z jabolkom posebno rdeče barve in si želijo tako obarvanega rolls-roycea. Takšnega seveda dobijo, pa še barvo poimenujemo po kupcu,« se je razgovoril Tiemann, ki je prežet z veličastnim Rolls-Royceom.
Bi si ga podarili za rojstni dan?
To je torej skrivnost prek stoletja stare, brez dvoma najbolj razkošne in tradicionalne znamke na svetu. Kaj pričakovati od takšnega avta, ki bi mu težko rekli le avto? Rolls-Royce je kult, statusni simbol, je najboljše darilo, ki si ga lahko posameznik podari, nam je pred leti rekel predsednik Rolls-Roycea Torsten Muller-Ötvös.
Polni pričakovanj, s še svežimi spomini na podaljšanega limuzinskega rolls-roycea ghosta, ki smo ga pred leti preizkušali v Ljubljani, se usedemo v zadnjo stvaritev te angleške znamke v lasti BMW - model wraith. Avto je mogočen, dolg je kar 5,27 metra. Spredaj odsekan z rahlo zglajenimi potezami pločevine, dolgim motornim pokrovom, orjaškimi enojnimi stranskimi vrati, ki se odpirajo v smeri vožnje, in mehko padajočo streho ter mišičastim zadkom.
Les brez lakiranja, maska kot pomivalno korito
Wraith je mešanica tradicije, klasike in nekoliko sodobnosti. »Prednjo pokončno masko smo želeli imeti iz nerjavečega jekla, ima ravno pravi sijaj, ne oksidira in daje topel videz. A tega ni znal narediti noben naš dozdajšnji dobavitelj,« nam pojasni vodja projekta Wraith Nils Griffel. In!? »Poiskali smo izdelovalce pomivalnih korit, njim je uspelo!« Odpelje nas do vrat, jih na široko odpre in pogladi orjaško zaplato furnirja na vratih. Ta je mehko ukrivljen, na otip deluje surovo, pristno. »Ni lakiran, zato je takšen občutek. Zaščitili pa smo ga s polnjenjem mini razpok v lesu, teh je na tisoče, predstavljajte si, kako dolgotrajno delo je to,« pojasni Griffel. Nadaljujeva še z ozvočenjem kabine, strokovnjak je osem mesecev nameščal, nastavljal zvočnike po strehi, vratih in drugih delih kabine, se vtakneva še v nekaj podrobnosti, nato pa se s 2,4-toncem odpravim na pot.
Ukročena zver
Izza volana je wraith natanko takšen kot ghost, preprost, mogočen, razkošen in zelo lahkotno vodljiv. Iz sredinske konzole štrlita aluminijasti tipalki za uravnavanje zračnikov, klimatska naprava ima drsna stikala, ki so že v osemdesetih letih izginila iz osebnih avtov. Ah, ja, wraith ima še strop posut z visokosvetlečimi žarnicami, ki svetijo skozi luknje usnja. Deluje kot nebo na jasno noč, stvar okusa. Menjalniku ukazuje tanka ročica, podobna kot v mercedesih, a še za polovico tanjša, desno od volana. Mogočen 6,6-litrski V12 z dvema turbopolnilnikoma in 464 kilovati (632 konjskimi močmi) mirno premakne 2,4-tonskega wraitha, po ulicah Dunaja kroži neslišno, ukročeno in nežno. Kako hitro se vrti v mestnem vrvežu, ne vemo, namesto merilnika vrtljajev ima wraith merilnik neizkoriščene moči, ta je vseskozi na 95 do 100 odstotkih. Cesta se odpre, mestne omejitve ostanejo za nami, tudi wraith opazno zadiha. Na avtocesti kilometre požira nezaznavno, zračno podvozje skoraj ne pozna cestnih grbin, manjših valov. Niti motorja niti šuma vetra okoli precej oglate karoserije ni slišati. Poraba je od 12 do 13 litrov - niti ni tako veliko glede na vse, in je celo pod tovarniškim povprečjem, ki obljublja 14-litrsko žejo.
Za seboj pusti porscheja
Z avtoceste zavijemo med Alpe, na slikovito in močno vijugasto cesto. Wraith se na dodajanje plina odzove lahkotno, kot ne bi tehtal poltretjo tono. Orjaški motor pritajeno zagrmi, nalepi na sedež in do sto kilometrov na uro skoči v 4,6 sekunde. Tega ni zmogel še prejšnji BMW M5 ali porsche carrera. Med zavoji se wraith drži smeri, na vsako dodajanje plina se mirno in odločno odzove, a vseeno se ne moremo znebiti strahu pred širino in težo mogočnega kupeja. Pritisk nam dvigne vsako srečanje z nasproti vozečimi, vsaka zožitev ceste. Tudi v zunanjih ogledalih, ki so postavljena preblizu in s svojo mogočnostjo dejansko ovirajo pogled iz avta, se zdi, da smo zasedli cel vozni pas do roba cestišča. Ja, ozki zavoji niso poligon zanj, daljše pa wraith požira kot ravnine, se komaj ali pa skoraj ne nagne, kljub vsakičnim izbruhom moči ne zaniha, ne gre po svoje, le brez predaha pospešuje v vrtoglave hitrosti. Do cilja 380-kilometrske preizkušnje se je poraba povzpela do 16,6 litra. Na koncu se stlačimo še na zadnjo klop, kljub 5,27 metra dolžine je tam komaj dovolj prostora za odraslo osebo, glava je tik pod stropom, res je tudi tik pod zvezdicami iz LED-tehnologije. Ah, saj ni pomembno, wraitha si kupec kupi zaradi oblike, sloga, vsega drugega, nikakor ne prostora. Tega ima na pretek ghost, še več pa phantom.
Astronomski davek
Kdorkoli pa si ga bo pri nas omislil, ga bo naročil pri BMW, ponj bo šel v München ali pa mu ga bodo dostavili na dom, ga tudi registriral in torej plačal vse slovenske davke, bo ne le bogat in izviren, ampak tudi konkreten patriot, ki bo pomagal reševati vprašanje državnega proračuna. Za osnovnega bo odštel 235 tisočakov, za dobro opremljenega 300 tisočakov in za povrhu še 200 tisoč evrov davkov. Ko seštejete 22-odstotni DDV, 31-odstotni DMV na izpuste (davek na motorna vozila) in še 16-odstotni DMV na prostornino, se ga toliko nabere. Poznate koga?
