Postavljanje svetovnega rekorda v vožnji električnega avta v normalnem prometu z enim polnjenjem se je začelo dva dni prej. Drugi petek v oktobru je Pečjak avtomobil, izdelan na osnovi mazde 5, priključil na omrežje v novi zgradbi Triglav­ske rože na Bledu.

Startali smo naslednje jutro. Pečjaka je v avtu spremljala žena Janja, v drugem vozilu sta bila organizator poti, Zagrebčan Igor Kolovrat in direktorica Turizma Bled Eva Štravs Podlogar, v tretjem pa sva bila organizatorjev snemalec in novinar Financ. Še opomba za tehnološke frike: v članku ni tehničnih podrobnosti, na primer o Letrikinem motorju, ki poganja metrona, je samo opis poti.

Napoved drame že na začetku

Da bo šlo za las, je bilo mogoče slutiti že na prvem postanku, na Brezovici pri Ljubljani. Merilnik je pokazal, da je glavna metronova baterija, v njej je za 86 kilovatnih ur električne energije, porabila sedem odstotkov zmogljivosti. Prevozili pa smo 56 kilometrov, kar je bilo, kot se je potrdilo na cilju, okoli sedem odstotkov celotne poti. Pečjak je namreč napovedal, da bo z enim polnjenjem prevozil pot od Bleda do Dubrovnika.

Metronova poraba je bila v soboto povsem sorazmerna s prevoženo potjo. Za pot po stari magistralni cesti do Postojne, prek Jelšan do reške obvoznice in za uživaško vožnjo po jadranski magistrali do Starigrada je električni enoprostorec porabil 49 odstotkov energije v glavni bateriji. Dodatna baterija, v kateri je za deset kilovatnih ur električne energije, je ostala nedotaknjena. Mesto pri vhodu v sotesko Paklenica je bilo cilj prvega dneva poti, prevozili smo 360 kilometrov, kar je bilo 49,5 odstotka celotne poti. Vožnja sicer ni bila hitra, a je bila hitrost povsem v skladu s predpisi in na cesti nismo ovirali nikogar.

Strah pred klanci in ovinki

Katero pot ubrati naslednji dan, je bila poglavitna tema pogovora pri večerji. Po avtocesti do Ploč ali po stari cesti mimo dalmatinskih mest? Izkušnje prvega dne so pokazale, da metron kuri največ elektrike na avtocestnih klancih in na starih ovinkastih cestah. Najmanjše zlo bo, če gremo po avtocesti do izhoda za Šibenik, naprej pa po starih cestah, je odločil Pečjak. Pri Šibeniku se avtocesta namreč vzpne precej visoko, pozneje, v hirbovju Biokovo, pa še višje, na okoli 650 metrov nadmorske višine.

Vendar pa so živci naredili svoje. Pri izhodu za Šibenik je kazalec glavne baterije kazal 41 odstotkov, Pečjak pa je začel uporabljati tudi dodatno baterijo. Zato smo spremenili načrt: »Gremo naprej po avtocesti.«

Z zadnjimi kilovatnimi urami

Na koncu avtoceste je bila dodatna baterija prazna, glavna je kazala še deset odstotkov, do Dubrovnika pa je bilo še 90 kilometrov. Sledili so klanci in v bosanskem Neumu je Pečjaku ostalo le še pet odstotkov energije. Do cilja pa je bilo še 75 kilometrov. Čeprav se na spustih baterija nekoliko napolni, sta mu 25 kilometrov pred Dubrovnikom ostala še pičla dva odstotka energije. Vendar sta zadoščala. Še več, zadnji spust je bateriji opazno pomagal in na koncu je ostalo toliko energije, da je Pečjak po fotografiranju v starem jedru Dubrovnika zlahka pripeljal do polnilnice. Kakšna je končna bilanca? Povprečna Pečjakova hitrost na celotni poti je bila 66 kilometrov na uro, porabil pa je, kot je povedal, toliko električne energije, da bi za nočno polnjenje metrona odštel vsega okoli devet evrov.

Foto: Borut Hočevar