Nikakor ne. V zadnjih petih, desetih letih se je močno spremenila opredelitev športnih terencev predvsem z vidika zasnove, mase, porabe, voznih lastnosti in še česa. Medtem ko je še pred desetletjem oznaka terenec v skupnem imenu nastopala kot nadpomenka, je danes močno v ozadju oziroma jo vse bolj označuje beseda crossover, ki nima neposrednega prevoda.
V praksi to pomeni, da so sodobni SUV postali lažji, nižji, manj robustni in bolj cestno usmerjeni. Večina novih je, vsaj v nižjih razredih, opremljena le s prednjim pogonom. Njihove lastnosti pa so se močno približale klasično zasnovanim avtomobilom, zato ni nenavadno, da z njimi vse bolj enakovredno tekmujejo tudi v naši ocenjevalni tabeli, ki nima postavke za nagrajevanje bolj ali manj trendovske oblike.
Zgovorne so tudi statistike. Denimo pri ALD Automotivu, ki v Sloveniji upravlja vozne parke v podjetjih, ta hip to pomeni 2.500 vozil, se je delež SUV v zadnjih treh letih potrojil – s šest na 19 odstotkov. In to pri podjetjih, ki v prvi vrsti na avto gledajo skozi vrednost mesečnega najema, ki SUV že po sami definiciji ni po godu.
Velja še nekaj. Veliko službenih vozil zaposleni uporabljajo tudi v zasebne namene in zato plačujejo boniteto. Zasebne želje pa so navadno drugačne oziroma bolj izrazite kot službene, na plan pridejo robustnost zunaj asfaltnih površin, višje sedenje, večji, bolj prostoren in uporaben prtljažnik. Večina teh želja pa kupce iz klasičnih limuzin in karavanov vodi v najhitreje rastoči razred športnih terencev. Tudi v poslovnem razredu.
