Se vam zdijo mesta za parkiranje premajhna, avtomobili pa večinoma preveliki in predragi? Potem je za vas poceni in zanesljiv avtomobilček. Med te sodi tudi Toyotin aygo, ki je pred kratkim prestal prenovo druge generacije. Razvit je bil skupaj za malčkoma iz skupine PSA, ki pa presenetljivo na slovenskem trgu nista na voljo. Aygo po zunanjih potezah ne kaže sorodnosti s kolegoma in je med omenjeno trojico najdrzneje oblikovan. Obraz zaznamuje črka X, robovi so ostri in barve žive, tako da je v mestnem okolju opazen.
Žaromete proti A-stebričku nadaljuje črna pločevina, ki deluje kot maskara. Aygo je oblikovan po okusu mladine, agresivno in dinamično in – kar je najpomembneje – ni predrag. Čeprav se mladi pri nakupu prvega avta pogosto odločijo za rabljeno vozilo, če razmišljajo (ali njihovi starši) o nakupu novega za približno deset tisočakov, je aygo eden izmed privlačnejših kandidatov. Testni aygo, ki je bil odet v dvobarvno kombinacijo črne in vijolične (bi-tone), bi v svetu črne, bele in sive premamil marsikatero dekle.
Najmanjši med najmanjšimi
S 346 centimetri je najmanjši v razredu, majhno pa je na avtu pravzaprav vse. Od prtljažnih vrat, motorja, moči, prostora, platišč, porabe do izpuha, ki bolj spominja na slamico. Za brisanje vetrobranske šipe poskrbi le en brisalec. Kabina je pregledna in enostavna, gumbov je malo. Armaturna plošča je nizka in preglednost dobra, na sovoznikovem sedežu, ki ni nastavljiv po višini, ne manjka veliko, da bi se skozi vetrobransko šipo videla tudi kolena.
Novinarji se pogosto pritožujemo nad cenenostjo trde plastike v notranjosti. V aygu je te manj, saj so vrata pod oknom kar iz pločevine, ki je videti bolje, saj je barvno usklajena z obrobami zračnikov, prestavno ročico, robom preprog in šivi na sedežih. Naslanjanje komolca na pločevini ni najbolj udobno, še posebej pozimi. Volan je nastavljiv po višini, pogrešal pa sem vzdolžni pomik. Sedeži so udobni in ponujajo tudi nekaj bočnega oprijema. Prostora je spredaj dovolj, zadaj pa premalo.
Za pot do trgovine, na pijačo ali v diskoteko bo povsem zadosti prostora tudi zadaj, na daljše potovanje pa se najbrž ne boste odpravili štirje. Še posebej ne zaradi žepa oziroma prtljažnika, ki je med najmanjšimi med konkurenti in sprejme le 168 litrov. Steklena prtljažna vrata z notranje strani nimajo ročice za zapiranje, ob prijetju za rob stekla pa ostanejo sledovi. Prostora je dovolj za dva manjša kovčka oziroma za nekajdnevni izlet. Od mestnih malčkov večjih prostornin ni pričakovati, stvari pa lahko v petvratni različici odložite kar na zadnjih sedežih.
Opremiti ga je enostavno
Vas motijo dolgi seznami dodatne opreme? Pri aygu je zelo kratek, odkljukate le enega od paketov opreme. Če izberete najdražji paket opreme X-clusiv bi-tone ali stopnjo nižjega X-trend, je večina opreme že serijsko vgrajena. Sicer si lahko dodatno omislite še robotiziran menjalnik, večji multimedijski sistem, samodejno klimatsko napravo, samodejno odklepanje in zagon na gumb ter varnostni paket toyota sense. Preostala dodatna oprema so barve, kozmetični dodatki in nalepke.
Aygo je za svojo medosno razdaljo presenetljivo udoben. Odlično se znajde na ozkih ulicah in tesnih parkiriščih. Švigne še čez tako tesna križišča in zavoje, ki jih je treba v večjih avtih odpeljati previdno in počasi. Parkiranje je preprosto, potrebe po senzorjih ni, bolje opremljene različice imajo tudi vzvratno kamero. Obračalni krog je presenetljivo večji kot v yarisu, pri parkiranju pa je treba paziti na precej nizko gumo pod sprednjim odbijačem.
Nekaj več privajanja potrebuje ravnanje s sklopko. Ta zagrabi pozneje, majhen atmosferski motor pa ob nizkih vrtljajih ne razvije veliko navora in lahko hitro ugasne. Na voljo je sicer robotiziran ročni menjalnik, pravega samodejnega menjalnika za tiste, ki jim ravnanje s sklopko in prestavno ročico ni najljubše, pa na žalost ni v ponudbi.
Prvinski občutek vožnje
S prenovo so pri Toyoti na zadnjo stran armaturne plošče, na vratih in stebričkih dodali nekaj zvočne izolacije. Da je kabina na nekaterih predelih zvočno manj izolirana, se občuti v vožnji čez luže, ko dobiš občutek, da ti bo voda pljusknila po nogah. Kljub temu v avtu hitro dobiš občutek hitrosti. Aygo je zabaven že pri nizkih hitrostih. Nekaj pozibavanja v zavojih in zelo neposreden volan pa prineseta prvinsko vozniško izkušnjo, ki je večji avti danes več ne morejo zagotoviti in zaradi česar sem se vsake poti z aygom veselil. Čeprav smo v času testa ayga preizkušali tudi druge, večje, dražje in mnogo bolj nastopaške avte, sem se v ayga vedno usedel z veseljem. Glavna zasluga gre predvsem zabavni in enostavni vožnji.
Pije po kapljicah
Pod majhnim motornim pokrovom se skriva prav tako majhen trivaljni litrski atmosferski motor. Je prijeten in dobro zveni ter spodbuja, da ga priganjaš. Za mestno šviganje je 53 kilovatov (72 konjskih) moči dovolj, brez daha pa ostane v daljših klancih in na avtocesti, kjer je včasih treba vzeti nekaj zaleta ali pa prestaviti v nižjo prestavo. Glasen ni, saj ga preglasita hrup zračnega upora in cestni trušč. Glede na majhno moč je menjalnik petstopenjski, tempomata pa ni. V mestu se je poraba ob bolj težki nogi ustavila pri šestih litrih, sicer zelo hitro upade. Na podeželskih cestah je popil le 4,2 litra. Avtocestna vožnja mu ni najljubša, pri 130 kilometrih na uro se vrti že pri 3.700 vrtljajih, kljub temu se zadovolji s 5,5 litra. Ob pogledu na porabo se vprašam, zakaj vsa ta obsedenost s turbinami.
Raje petvratnega
Odkar Toyota več ne izdeluje IQ, je aygo najmanjši in najcenejši član družine. Časi, ko se je prodajal za pičlih sedem tisočakov, pa so mimo. Cena se danes začne pri 9.940 evrih, cena testnega (11.820 evrov) pa je z nekaj lepotnimi dodatki znašala 12.480 evrov. Prepriča s preprostostjo, zabavno vožnjo in majhno porabo. Če kupujete res majhen avto privlačnega videza, je aygo odlična izbira. Vseeno se splača doplačilo petvratne karoserije, saj naredi avto precej bolj uporaben. Če pa bi radi več opreme ali močnejši motor, se boste morali ozreti h kateremu od konkurentov ali po yarisu. Druženje z aygom je bilo zabavno, hitro mi je prirasel k srcu, zato ga je bilo na koncu kar težko vrniti.
Foto: Uroš Božin