Toyota corolla je bila v več kot pol stoletja že skoraj vse: zanesljiva, uporabna, kakovostna, varčna, cenovno ugodna in - dolgočasna. V slogu svojega latinskega imena - krona s cvetovi - je zacvetela že s prvo generacijo, z mnogimi aduti pa je v naslednjih desetih prepričala več kot 46 milijonov uporabnikov.
Kupovali, sploh ne nujno novo, so jo samski, pari, študentje, družine, podjetja, izposojevalnice vozil, reveži, bogataši, slavni in pomembni, vlogo pa je dobila tudi v prek 650 filmih in serijah. Corolla je gotovo prava zgodba o uspehu “navadnega avtomobila”, ki ga poznajo v še tako zakotnem delu sveta - in tam v voznem stanju mimogrede srečaš več desetletij stare primerke.
Brez dvoma je corolla model, ki si ga v svoji ponudbi želi vsak proizvajalec avtomobilov. A kljub svetovni slavi in veljavi je corolli vedno nekaj manjkalo. Ne veliko, vendar pa je prav to najbolj “peklo” Japonce.
Odličnjakinja z večno napako
Ne glede na vse, corolla nikoli ni bila avtomobil, ki bi ti prebudil čustva ali na ušesa zvabil nasmešek. Oče je bil s prvo generacijo v 70. letih sicer glavni frajer, a bolj zato, ker je bila v času mopedov in fičkov kot z drugega planeta.
Na brezhiben in kar zmogljiv litrski motor, kakovost izdelave, udobje in razkošno opremo, ki jo je bilo tedaj mogoče videti samo pri avtomobilih funkcionarjev in zdomcev, ima še danes lepe spomine. Njegova corolla je bila popolna, morda celo preveč, saj je šel na kak nedeljski izlet v ženski družbi raje s fičkom. Ker se je zagotovo pokvaril in potem…. vse prej kot dolgočasnih zgodb je veliko.
In prav “dolgčas” je beseda, ki se je več kot pol stoletja obvezno lepila na corollo. Že očetove prigode potrjujejo, da to ni bil avtomobil za prvi zmenek (udobju na sedežih navkljub), za postavljanje pred sosedi ali pa model, čigar ključe bi pred drugimi rad vrtel med prsti. Večino kupcev je k obisku salona vodila predvsem racionalnost, čustva pa so ostala hladna kot sibirska zima.
Končno konec neprijetnemu etiketiranju
Z novo generacijo corolle pa je dolgčasu le odklenkalo. S tem smo se strinjali vsi, ki smo na pomladni Mallorci sedli za volan nove corolle in se zapeljali po odličnih cestah mimo Cale Pi, Ses Salinesa in Manacorja do Canyamela in naprej do plaže Formentor.
“Kaj se pa tebi tako smeji?” je bilo tako prej kot ne retorično vprašanje novinarskega kolega, ko sem petvratno kombilimuzino z 2,0-litrskim hibridnim motorjem s 132 kilovati (180 KM) že globoko po roku vračila parkiral na hotelskem dvorišču. Še generacijo nazaj, takrat še kot aurisa, bi se z vožnje verjetno vrnil veliko prej - pa čeprav daleč od tega, da bi šlo za slab avtomobil.
Odgovoril mu nisem, saj je bilo obema jasno, da je nova corolla odličen avtomobil v vseh pogledih. “Nič več dolgočasnih avtomobilov!” je mantra, ki si jo je karizmatični predsednik Akio Toyoda najbrž ponavljal v nedogled. In je zaleglo! Najprej C-HR, nedolgo nazaj RAV4 in zdaj še corolla… Trije novinci, ki znajo zaigrati na čustva.
Ker ljudje tudi množične avtomobile kupujemo z očmi, je bila naloga oblikovalcev jasna. Malo pogledati, kaj ponuja konkurenca, krepko zavihati rokave, se vživeti v kožo Evropejca in zrisati avtomobil, ki bo všeč predvsem slednjemu. Mirno lahko zapišem, da jim je uspelo.
Corolla je privlačen avtomobil, za katerim se obračajo pogledi - sploh v dvobarvni kombinaciji -, naj gre za kombilimuzino ali karavana. Celo uniformirani in spredaj bolj elegantno ukrojeni limuzinski sedan ne zgleda slabo.
Eno ime, tri različice
V novo corollo sem se na račun športno-elegantne in privlačne oblike z veseljem usedel. Tam me je čakalo novo presenečenje. Vse prej kot dolgočasna armaturka z 8-palčnim sredinskim zaslonom na dotik, mehki materiali (umetno usnje z vidnimi kontrastnimi šivi), bore malo trde in svetleče plastike, zelo natančna obdelava, fin občutek, zgledna ergonomija, tudi sedi se zdaj v in ne na sedežih - po želji so lahko tudi zelo športno ukrojeni….
Prijetno počutje so podkrepili še analogno-digitalni merilniki, ki imajo všečno grafiko, projekcijski zaslon pa meri 10 palcev in kot največji v razredu prikazuje kup informacij.
Volan dobro sede v roke, tipke na njem so logično razporejene, svoje mesto tam je našlo tudi upravljanje z radarskim tempomatom.
Počutje je zgledno tudi na sovozniškem sedežu, zadaj pa je dovolj prostora za mlajše družinske člane ali odrasle potnike. Pogrešil sem le več prostora za odlaganje, a se corolla delno odkupi s prostorčkom za mobilnik, ki omogoča brezžično polnjenje.
Preden speljem, na hitro ošvrknem še seznam varnostne in dodatne opreme. Prvi je bogat in marsikateri konkurenci za zgled, saj že serijsko ponuja Toyota Safety Sense s samodejnim zaviranjem v sili, opozorilnikom za nenadno zapuščanje voznega pasu, prepoznavanje prometnih znakov, samodejno prižiganje in ugašanje dolgih luči,…. V opremi so tudi koristen opozorilnik na prečni promet, parkirni pomočnik ter matrične LED-luči.
Kupcem so na voljo štirje paketi opreme, najdražji pa je že tako bogat, da s spiska dodatne opreme ni več kaj dosti izbrati. Po tej plati Toyota ničesar ni želela prepustiti naključju: corollo je v boj z zahtevnimi evropskimi kupci poslala opremljeno do zob, v tem trenutku pa s standardno opremo ponuja najbolj varen avto v segmentu.
Ker 1,2-litrski turbobencinski motor s 85 kilovati (116 konji) poznamo že od prej, so ga pri Toyoti pustili na celini, na otok pa so nam pripeljali prek 40 modelov z 1,8- ali 2,0-litrsko hibridno kombinacijo.
Šibkejša različica z 90 kilovati (122 KM) in ’klasičnim’ hibridnim menjalnikom e-CVT bo gotovo zadovoljila večino uporabnikov, sploh ko se bodo ustavili na bencinski črpalki. Poraba na približno 150 in vse prej kot umirjenih kilometrih je znašala pičlih pet litrov, če bi traso odpeljali v španskem melosu ali bi se pretežno vozili po mestih pa bi gotovo shajali s štirimi litri. Varčnost hibridnega sklopa že prej ni bila vprašljiva, a so ga pri Toyoti znova rahlo dodelali in dizlom zlahka pomahali v slovo.
Moja usta so se po nekaj desetih kilometrih dokončno razpotegnila v širok nasmešek, saj se je corolla izkazala tudi na področju voznih lastnosti.
Težišče avta je 10 mm nižje, tudi sedi se nižje, karoserija pa je za 60 odstotkov bolj čvrsta kot pri prejšnjem. Pred ročico menjalnika je vozniku na voljo gumb, s katerim nekoliko spremenimo corollin karakter (eco, normal in sport) in če sem po Palmi vozil skoraj povsem na elektriko - in tako gre vse do 110 km/h -, sem pozneje na zavitih cestah rad prestavil v športni način.
Po svoje precedens so pri Toyoti dosegli z odlično platformo TNGA, na kateri slonita C-HR in RAV4, odličnim podvozjem in zglednim volanskim mehanizmom.
Še bolj živahna je bila vožnja med ovinki z močnejšim hibridom. Podvozje deluje odlično, sploh če ima avtomobil prilagodljivo vzmetenje, zadaj pa je večvodilna prema. Občutek na volanu je veliko boljši kot prej in že skoraj na nivoju najboljših v razredu, močnejši hibrid pa se pelje res izvrstno. Tudi poraba je bila ugodna, pod šestimi litri, a sem tukaj s pridom izkoriščal boljše zmogljivosti - z mesta do stotice takšna corolla pospeši v osmih sekundah.
Pri močnejšem hibridu je novost tudi neskončnostopenjski (CVT) menjalnik s planetarnim gonilom, ki zgledno simulira šest prestav, za ta razred odlična zvočna zatesnjenost pa odpihne še zadnje pomisleke - zven visokih vrtljajev pri vožnji v klanec ali prehitevanju še zdaleč ni več moteč, kot je bil. Prav nasprotno, tipičen uporabnik bo večji del prevoženih kilometrov užival v tišini, ki jo bo po njegovi želji motil le zvok najljubših ritmov iz odličnega JBL ozvočenja.
Nova Toyota corolla je brez dvoma korak, če ne dva, naprej za največjega japonskega proizvajalca. Upam trditi, da tako razburljivega množičnega oziroma kar svetovnega avtomobila še niso naredili in mu pri nas gotovo ne bo težko ujeti 750 kupcev.
Corolla je sicer naprodaj za 18.200 evrov, najcenejši hibrid stane 21.600 evrov, karavan je odvisno od opreme in motorja dražji od 900 do 1.300 evrov, močnejši hibrid pa je v povprečju dva tisočaka dražji.
