Z Italijani ni lahko, a hkrati ne moreš, da jih ne bi imel (vsaj malo) rad. Čeprav so v pogovoru zelo glasni, energični in veliko krilijo z rokami, zunaj lastnega praga precej izgubljeni, v politiki kljub porazom vedno dosežejo svoje, ob trčenju z njihovo mentaliteto pa te lahko popade občutek popolne nemoči, je Italija ob espressu, pizzi in Da Vinciju ogromno dala tudi avtomobilskemu svetu.
Ob genijih, kakršni so bili Ferrari, Lamborghini, bratje Maserati in Pininfarina, je Italija dala tudi Agnellija in Fiat, po drugi svetovni vojni pa na svoj pretkani način še Carla Abartha (staršem iz južnotirolskega Merana se je kot Karl Albert rodil na Dunaju) ter v 70. letih posledično vrhunsko kombinacijo obeh - roadster Abarth 124 spider.
V skoraj dveh desetletjih proizvodnje je Fiat 124 sport spider očaral 200 tisoč kupcev, kar 170 tisoč v ZDA, več kot 50 let po premieri pa je 124 sport spider še vedno ikona za zbiratelje in navdušence nad avtomobili. Eden najlepših Fiatovih vozil je na obraz voznika risal velik nasmeh, pod okriljem Abarthovega škorpijona s 128 »konji« pa je znal dobro »pičiti« tudi na dirkah.
Fiat je za vse navdušence mehkih streh in neposrednega stika z naravo pred dvema letoma z modelom 124 spider smelo obudil klasičnega roadsterja, ki v vseh osnovnih potezah spominja na videz svojega legendarnega predhodnika. Vključno z nizkim sedenjem blizu podlagi in skromnimi centimetri v kabini.
Posrečeno kombinacijo odlične in uravnotežene Mazdine osnove (novi MX-5) ter Fiatove vsebine (na pogled predvsem drugačno, bolj agresivno masko, sprednje in zadnje luči ter širši zadek, znotraj razen značke na volanu ni razlik) so v roke dobili tudi pri Abarthu ter pripravili poslastico za vozniško najbolj zahtevne, če že ne dirkaške voznike – začeli pa so kar pri videzu. Sodeč po mnogih komentarjih, pogledih in odkrite pozornosti, so zadeli v polno.
“Uaaaaaaau, glej Ferrari!” smo tako ob spuščeni strehi (ročni pomik, ki se meri v dveh, treh sekundah) pogosto slišali iz ust mimoidočih. Nad dvobravnim “Ferrarijem” s konkretnim difuzorjem in štirimi konci izpušnih cevi na zadku so bili odkrito navdušeni fantje vseh starosti, predvsem mlajši so ga hiteli fotografirati, vanj so pogled obvezno uprli drugi vozniki - tudi prestižnih znamk -, za hip pa so oči z mobilnikov odmaknile celo punce ter glasno ugotavljale, kaj jim je prekrižalo pot.
Podobni prizori so se nadaljevali skozi ves čas druženja. Fantič nekje na obrobju Postojne, pokrajini primerno oblečen v vojaško jakno, je škorpijona pričakal kot vkopan. Kar ni mogel verjeti, da se je nekaj tako nenavadnega pripeljalo po njihovi vaški poti. V kraju Planina blizu znamenitih kačjih rid so gotovo vajeni razne pločevine na dveh ali štirih kolesih, ki z bližnjih serpentin prinašajo grmenje tudi na najbolj sončen dan, a so Abartha kljub temu pospremili odprtih ust in z mahanjem v pozdrav.
Veliko pozornosti med firbci je pritegnila tudi značka s škorpijonom, ki je bila mlajšim “noro dobra”, a pretežno neznana, starejši pa so se ob njej raznežili kot otroci.
Mnogi so na glas obujali spomine na svojo mladost, ko so na dirkah kraljevali Abarthi, sami pa so njegove športne trike na tisoč in en način skušali prenesti na fička. Če že ne s poseganjem v motor ali glasnim športnim izpuhom pa vsaj z na pol odprtim motornim pokrovom na zadku in nalepkami.
Na pravega poznavalca smo naleteli v Žužemberku, ki je pohvalil mnoge oblikovne detajle - od mat črnega motornega in prtljažnega pokrova, s katero posnema legendarni Fiat Abarth 124 rally iz leta 1972, do kombinacije črne in rdeče barve v notranjosti.
“Ste vedeli, da je imela črna barva takrat svoj pomen, saj se zaradi nje dirkaču med vožnjo ni bleščalo v oči?” nas je mimogrede pobaral in v notranjosti pohvalil poudarke iz alkantare, motive škorpijona, aluminijaste stopalke, v usnje odeta športna sedeža in volanski obroč ter velik merilnik vrtljajev z rdečim ozadjem, dvignjen palec pa namenil tudi učinkovitim Brembovim zavoram.
Ni dvoma, pri Abarthu so za 36.990 evrov pripravili privlačen dirkaški paket, ki bo zlahka zakuril ljubitelje, dvomljivci pa se bodo začeli mehčati tisti hip, ko bodo zaslišali značilno globok zvok, se zapeljali med najljubše zavoje in izstopili nasmejani do ušes. Pravi Abarth nikoli ni bil le šminka, ampak so ga odlikovali zmogljiv motor, dobra vodljivost in seveda simfonija iz izpušnih cevi – nenazadnje je Carlo zaslovel prav s športnimi izpuhi – in prav takšen je spider.
Ob vžigu in hropenju izza hrbta, čeprav se zgodi že stotič, te prijetno zaščemi. Ne moreš, da ne bi dvakrat, trikrat kar na mestu pohodil stopalko za plin. Zvok res ni tak, kot ga ponudi kak Ferrarijev V12, a je za štirivaljnika vseeno izjemen.
Čeprav vreme zunaj ne bo ravno poletno, boste radi sneli streho in prisluhnili koncertu, ki ga ustvarja serijski izpuh Record Monza z dvojnim načinom delovanja. Ta lahko spreminja pot izpušnih plinov glede na vrtljaje motorja ter ustvarja prijeten in globok zvok, med pospeševanjem se zrak napolni z rohnenjem, med prestavljanji pa se iz njega slišijo poki.
Zvok iz izpušnih cevi je zelo prepričljiv in brez dvoma najizrazitejši del tega Abartha, njegova lahkotnost in gibkost med zavoji pa sta skorajda neprekosljiva.
Za vrhunsko vozniško naslado poskrbijo nizka masa (1.060 kg), klasična dirkaška geometrija podvozja (spredaj dvojna trikotna prečna vodila, zadaj večvodilna prema, Bilstein športni blažilniki), 17-palčna platišča, zadnji pogon z mehansko zaporo diferenciala - ob polnem plinu se v prazno zavrtita obe zadnji kolesi, in ne le razbremenjeno notranje -, izklopljivi ESP in idealna razporeditev mase ob spredaj sredinsko postavljenem 1,4-litrskem turbo bencincu s 125 kilovati (170 KM). Ta zmore 250 Nm navora, Abarthov spider pa z mesta do stotice pospeši v 6,8 sekunde ter doseže najvišjo hitrost 232 km/h.
Z nabrito kombinacijo se presenetljivo zgledno ujame tudi 6-stopenjski samodejni menjalnik z možnostjo ročnega pretikanja z obvolanskimi ušesi, sploh kadar si voznik zaželi umirjenega križarjenja nekje na deželi ali ob morju. Med športno vožnjo pretika dovolj hitro, tudi pri siljenju v rdeče polje vztraja v prestavi do vašega naslednjega ukaza, a ker je (Mazdin) ročni 6-stopenjski menjalnik več kot odličen, je 2.500 evrov doplačila za avtomatiko morda bolje porabiti za kaj drugega.
Za to, da vas bo pot do cilja vodila po tisti z največ ovinki, poskrbi tudi “drive mode selector” oziroma gumb, s katerim Abartha prestavimo v način Sport. Takrat se poveča motorni navor, izpuh postane še glasnejši, stopalka za plin postane bolj odzivna, volan trši, ESP manj odziven, avtomatski menjalnik pa hitreje prestavlja. Pravi hedonisti bodo tudi hitro izklopili stabilizacijsko elektroniko, pozabili na vse, vožnja pa se bo zavlekla dolgo v noč.
Ni dvoma, Abarth 124 spider je gotovo avtomobil za sladokusce. Ljubitelj se bo zanj odločil že na osnovi videza in slovesa, vse druge pa bo »pičil« s pomočjo odlične japonske osnove, igrivega zadnjega pogona, živahnega turbo motorja in vrhunske melodije iz izpušnih cevi.
