Dejansko je bil njegov prihod le še vprašanje časa. Lexus je prvega SUV, največjega RX, predstavil že daljnega leta 1998. Takrat je bil med prvimi. Številko manjši NX je sledil kar 16 let pozneje. Še manjši UX pa prihaja šele konec aprila prihodnje leto. Lexus z njim zamuja, brez dvoma. A tudi tu velja rek: bolje pozno kot nikoli.
Še posebej zato, ker je novi kompaktni športni terenec japonske prestižne znamke v praksi precej bolj zanimiv kot njegovo nerodno ime. Na prvih predpremiernih testnih vožnjah v kalifornijskem Los Angelesu je namreč pošteno prepričal, tudi z drugačnostjo, ki jo ima ta znamka v genih.
Recept je sicer razmeroma preprost, izvedba pa vsakič drugačna. Če gledamo neposredne tekmece najmanjšega SUV iz Lexusa: volvo XC40 stavi na kompaktnost in prostornost, mercedes-benz GLA na trendovstvo in zasnovo, ki je bližje osebnim avtom, BMW X1 je v zadnji generaciji pravi SUV, tudi po prostoru, audi prav tako. Lexus pa je izbral srednjo pot in v UX vgradil predvsem veliko sloga, odlične materiale in unikatno hibridno tehniko, ne pa tudi prostorske razkošnosti.
Kljub kar zajetni dolžini 4,49 metra se UX v medosju razteza do 2,64 metra, visok pa je le 1,54 metra. V praksi to pomeni, da ima dolg prednji previs, zato tudi precej skladno obliko – razen plastičnih obrob blatnikov ostrih potez, ki se oblikovno z blatniki ne ujamejo najbolje (enake poteze ima tudi novi rav4).
Nekaj lexusovih posebnosti – gosto posejana prednja maska in izbočene zadnje luči, razširjene po vsej širini, ga delajo posebnega, simpatičnega in najbolj mladostnega v družini.
Kabina je, prostorsko gledano, v prednjem delu brezhibna, v zadnjem je v UX približno toliko prostora za kolena in glave kot v novi toyoti corolli oziroma precej manj kot v volvu XC40 ali BMW X1. Prtljažnik je s 377 litri, tudi zaradi baterije, še bolj podhranjen.
Drugega mu v res lično izdelani kabini ne moremo očitati, saj je, denimo, armaturna plošča bolj urejena kot v večjem NX. Osrednji del sestavljajo digitalni merilniki, nad sredinsko konzolo pa je ličen in pregleden 10,25-palčni zaslon (serijski je sedempalčen), ki mu ukazujete z drsnikom, znanim iz drugih modelov. Ta potrebuje nekaj privajanja, saj prehitro skače med ikonami.
Novost pa je modul, nameščen pod naslonjalom za roke, ki je eden boljših ta hip. Z vrtljivimi gumbi, ki kar padejo pod prste, je z njim mogoče zelo lahko upravljati radijski sprejemnik.
Veliko obeta in tudi daje nov pogonski sklop, sestavljen iz dvolitrskega klasičnega štirivaljnika s 107 kilovati in elektromotorja z 80 kilovati. Skupna moč je 130 kilovatov (177 konjskih moči), kompaktni UX pa poganjajo tako živahno kot precej močnejši stroj v rav4 s 163 kilovati sistemske moči. Stroj je večino časa neslišen, ko deluje elektrika in tudi bencinski motor.
Živahno se odziva na dodajanje plina, brezstopenjski menjalnik se ob tem redkeje zaganja v višje vrtljaje in je zato manj moteč, k udobju pa veliko pripomore tudi dobra zvočna izolacija. Ob polnem plinu se UX do stotice požene v le 8,5 sekunde, ob tem pa oddaja prijeten zvok, ki je delno tudi umetno generiran.
Predvsem pa zna biti nov motor zelo varčen. Tovarna za prednje gnani UX250h obljublja porabo 4,3 litra, za štirikolesno gnani pa 4,8 litra. Ob umirjenem kotaljenju po Los Angelesu smo brez težav dosegli porabo pod petimi litri, tudi po nekaj hitreje voženih zavojih gorske ceste pa se ni povzpela prek sedmih litrov. A za konkretnejšo oceno je bila testna izkušnja prekratka.
Priganjanje v zavoje pa je prijetno početje tudi zaradi drugih lastnosti UX, denimo najnižjega težišča v razredu (od tal je UX oddaljen le 16 centimetrov), dobro nastavljenega podvozja in kar petih voznih programov (v najbogatejšem paketu F sport), ki omogočajo širok značajski razpon od udobja do dinamike, ki je vsekakor na višji ravni kot v večjem NX in se približuje nemškim tekmecem.
Če bo novi UX tudi cenovno primerno ovrednoten – pričakujemo ceno okoli 35 tisočakov za osnovnega UX 250h –, lahko japonsko znamko tudi pri nas iz ozadja pripelje v prve vrste. K nam pride šele aprila prihodnje leto, zato cene še niso znane.
Foto: Miloš Milač in Yasuhiko Sato