Zgodbe, takšne in drugačne, pridejo nenačrtovano, kar pojavijo se pred tabo in le upaš lahko, da jih opaziš. Tisti dan, pred približno mesecem dni v Kaliforniji, sem ujel eno zanimivo.
S kolegom Zvonimirjem Jurčičem s hrvaškega Jutarnjega lista sva se ravno vračala s kosila v Ojai, dolini v notranjosti Kalifornije, proti Santa Monici, v bazni tabor Volvove svetovne predstavitve novega modela S60.
Potepava se po slikoviti dolini, polni nasadov limon in vinske trte. Opazujeva izvoze, kjer bi lahko naredila še kakšno dobro fotografijo novega volva S60. Saj je bilo cel kup tovarniških, z lokacije predstavitve, a kaj, ko si okužen z avtorskim delom. Amerika je tu težaška, takoj ko zapelješ z glavne ceste, se zaletiš v napis – zasebno zemljišče, ki ga ponavadi pospremi še opozorilo, kaj se ti lahko zgodi, če ga ne upoštevaš. Tudi streljanje ti obljubijo.
Nato ob cesti vidiva staro, precej zanemarjeno delavnico, pred njo pa kopico volvov mojega in tudi starejšega letnika. Hitro zaviranje in že sva parkirana poleg pradedka novega S60 – volva 164E zlatorjave barve, precej dobro ohranjenega. Klik, klik, zapoje fotoaparat, pa imava drugačne posnetke, sodobnost sva povezala s preteklostjo, tega Volvo nima – le brezhibne posnetke S60 na pacifiški obali.
»Hellou,« se oglasi prediren glas iz ozadja delavnice. »Saj lahko, kajne, na Volvovi predstavitvi sva …« se odzoveva s kančkom strahu v glasu. »Pridita, fanta, povejta, od kod sta,« vidno zadovoljen nadaljuje ostareli mehanik, hip zatem se je izkazalo, da je lastnik delavnice. In že pademo v debato.
Ime mu je Leo Gabriels. Je 75-letni Nizozemec, ki je že daljnega leta 1962 zapustil domače ognjišče, odšel s trebuhom za kruhom čez Atlantik in pristal v Kanadi. Ob pripovedovanju kriči, da se nama zdi, da vpije na naju. A mimika ga izda, da je vesel evropskega obiska in da je najbrž malo naglušen, zato ostaja na visoki frekvenci.
»In Leo, kaj se je dogajalo z vami v tem času, kako ste pristali v osrednji Kaliforniji?« ga pobarava. »Uf, dolga zgodba, imata čas?« Prikimava.
»Na Nizozemskem sem že kot 19-letni mulec delal kot mehanik v delavnici volvov. Ker ji je šlo precej slabo, sem iskal novo zaposlitev, in zdelo se mi je fino poskusiti na tujem. Na Nizozemsko me ni vezalo nič več, zato sem zavezal culo in se odpravil v Kanado,« glasno pripoveduje Gabriels. Leta 1962 je pristal v Kanadi in tam nekaj let delal kot mehanik. »A ta preklemanska Kanada, ves čas me je zeblo. Nato opazim oglas Volkswagnove tovarne v Mehiki, v Pueblu se je odprla leta 1967, iskali so proizvodne delavce za novo tovarno, sem že pakiral …«
A Gabriels v Mehiki ni ostal prav dolgo. Ker si ni uredil vizuma, bi jo moral po šestih mesecih zapustiti. Vztrajal je še dodatne tri mesece, nato pa moral zapustiti državo in seveda novo službo. Podnebje mu je ustrezalo, zato jo je mahnil nazaj v ZDA, v najbližjo državo Mehiki, v Kalifornijo. Tam je delal v različnih delavnicah, a ni našel obstoja. Dokler ni leta 1978 našel zapuščene delavnice v dolini Ojai v osrednji Kaliforniji, severovzhodno od Los Angelesa. Najel jo je za 250 dolarjev na mesec in se zakopal v delo. Ob tem se je spomnil svoje ljubezni z Nizozemske, znamke Volvo, s katero je imel največ izkušenj, zato je postal specializiran mehanik za volve.
»Dobro mi je šlo, strank ni manjkalo, pa še zadovoljne so bile z mojim delom. Ob tem sem se poročil z Američanko in zaživel mirno življenje,« se spominja Gabriels. »A kaj, spet je šlo vse k hudiču. Žena me je po nekaj letih zapustila in pobrala vse moje premoženje, ostala mi je le delavnica in še dobro, da nisva imela otrok,« nadaljuje Gabriels, ki se je v tem času zakopal v delo in uspel zaslužiti dovolj za udobno življenje.
V naslednjih letih se je ukvarjal predvsem z delavnico. Spet se je poročil, tokrat s Filipinko, konec devetdesetih pa je postal sam svoj gospod, saj mu je uspelo odkupiti delavnico.
»In zakaj volvo, se veliko kvarijo, da je posel tako dober?« ga dregnem. »Ne nikakor ne, ti avtomobili delajo večno, če jih redno servisiraš.« In kateri so boljši, novi ali stari? Stari, seveda, se priduša, so nekaj posebnega, imajo izrazito dušo, skoraj zakriči Gabriels in pokaže na starega 164E. »Tale še vedno dela odlično, le nekaj dela sem moral vložiti vanj. Ustreza mu tudi podnebje. Poleg tega volvo dobro drži ceno, model 240 je še danes vreden deset tisoč dolarjev, to je nekajkrat več kot kakšen američan podobnega letnika, doda Gabriels in se poznavalsko zatopi pod pokrov novega S60 T8 polestar engineered, ki sva ga s kolegom preizkušala v Kaliforniji.
»Tudi novi volvi niso slabi. Denimo tale vaš priključni hibrid je prilagojen za delovanje v polarnem mrazu Aljaske ali vročini Mehike, saj ima grelnik in še hladilnik baterije, ki ga vklopite prek aplikacije na daljavo. Ta poskrbita za idealno temperaturo baterije med 20 in 25 stopinjami Celzija. Tako baterija ves čas deluje optimalno, gretje oziroma hlajenje podaljšuje tudi njeno življenjsko dobo. Volvo ni varčeval pri starih modelih, tudi pri novih ne,« poznavalsko pojasni Gabriels, ki se v jeseni življenja še vedno izobražuje, zato lahko na servis sprejme tudi volve novejših letnikov.
In kaj vozi? »Jaz imam starega 240, žena pa S80 prejšnje generacije, oba sta super. Le z delavci imam težave, meni že malo pojenjajo moči,« nadaljuje. »Prekleti Trump nas je potunkal. Kalifornija ima rekordno nizko brezposelnost, kar pomeni, da delavcev ni mogoče dobiti. Mehičani so pridni in poceni ter zelo sposobni mehaniki, dobijo okoli osem dolarjev na uro, a jih ne smem zaposliti. Američani pa so dragi in nič ne znajo, za 15 dolarjev na uro le lenarijo,« jezno zarobanti. »Tale je sin moje zdajšnje žene, ni slab, a se mora še marsikaj naučiti, pokaže na 18-letnega Mehičana in mu nameni topel pogled.
Foto: Miloš Milač