Tisti malo starejšega letnika se dobro spominjate starejših citroënov. »Tistih s pravo dušo,« se radi pridušajo navdušenci, pa s pravim udobjem, dvovaljnim motorjem, večnimi oblinami in še čim. Spoznali smo tri posebneže: AK 400, acadiano in DAK (diana auto kombi), zadnji je bil izdelan in delno razvit v slovenskem Cimosu. Na svetovnih srečanjih Citroënovih klubov pa je deležen velike pozornosti, saj je izjemno redek.
Ste vedeli, da ima Citroën tudi dolgo zgodovino dostavnikov, ki se še danes lahko pohvalijo z izrednimi, celo nedosegljivimi lastnostmi? Znašli smo se sredi dobro vzdrževanih dostavnih klasikov slovenskih lastnikov, ki so nam razkazali nekaj lepo ohranjenih primerkov in jih podprli z zgodbami in anekdotami o njih.
Citroën 2CV AK 400, acadiane francoske in DAK slovenske Cimosove proizvodnje in še danes »sveži« C15 so se znašli ob boku berlinga prve, druga in tretje generacije. Zadnji je povsem nov, slovenski krst je doživel včeraj. Klasiki so mu »ukradli predstavo«.
Mednje nas je popeljal predsednik Citroën kluba Slovenije Aleš Krajnčan – navdušenec v pravem pomenu besede, z žarom v očeh in tolikšnim navdušenjem, ko besede steče o Citroënovih klasikih, da ga moraš poslušati.
»Tale modri je last našega člana Simona Štubra in ima oznako AK 400. Gre za eno izmed različic 2CV, ki so ga delali skoraj pol stoletja, od leta 1948 do 1990. Danes avti ne trajajo tako dolgo, kajne,« je začel Krajnčan. Dostavnik pa je živel nekaj manj časa, a še vedno 27 let med letoma 1951 in 1978. Izdelali so jih kar 1,24 milijona, kar je še danes spoštljiva številka.
Lepo ohranjeni potniški dostavnik AK 400 je bil izdelan leta 1973, ima 602-kubični dvovaljni stroj z 28 konji in le 500 kilogramov suhe mase ob kar 400 kilogramov nosilnosti, kar je še danes nedosegljivo razmerje. »Pujs je imel še boljše razmerje med maso in nosilnostjo, tehtal je 1,2 tone, naložil pa si ga lahko še z enkrat takšno maso, nanj si lahko postavil še enega pujsa,« dodaja sogovornik.
Modri AK 400 ima v zadku lepo obdelan tovorni prostor, s pločevino ob strani, trpežnim materialom na tleh in veliko lahko dostopnega prostora. »Končna hitrost je 105 kilogramov na uro - to ni slabo za 602-kubičen stroj z le 28 konjskimi močmi, kar ni mačji kašelj glede na to, da je imel prvi dostavnik le 12 konjev. S tem motorjem še vedno doseže 105 kilometrov na uro, potovalna hitrost je le za odtenek manjša, 95 kilometrov na uro.
Gremo k drugemu avtomobilu, svetlo rjavi acadiane, ki je seveda izdelana na osnovi marsikomu dobro znane diane. Gre za bivalnik za dve osebi, ki je v Sloveniji predelan po natančnih načrtih originala. »Zaradi oblike in še česa je dobil, najprej pogovorno, nato pa še uradno ime reise ente – potovalna raca. Acadiana slovenskega lastnika Jerneja Žižka je zadnja evolucijska stopnja serije A, ki je trajala do leta 1987,« nam še pojasni Krajnčan.
Tole je še večji posebnež - oranžen DAK (diana avto kombi) v lasti Simona Počkaja je specifičen Cimosov dostavnik, izdelan na osnovi acadiane še iz časov blagovne menjave.
»Cimosov avto je sicer malce manj eleganten od francoskega, a je bolj uporaben. Ima denimo klasična prtljažna vrata, ožje koloteke in posledično širši in večji tovorni prostor. Izdelan je bil med letoma 1981 in 1984 in je izjemno redek. Zato je na svetovnih srečanjih članov Citroënovih klubov vselej deležen veliko pozornosti. Obstajala je tudi pick-up različica z imenom diana GERI – danes jih je manj kot deset, vsi so v lasti ljubiteljev. Nekaj jih je tudi v Sloveniji,« še dodaja Krajnčan.
Za konec še novodobnik – dostavni citroën C15, ki je nastal na osnovi vise. Na trgu je vztrajal vse od leta 1984 do skoraj današnjih dni – leta 2005, ki je bil prvi berlingo na trgu že devet let. »C15 je med drugim poseben tudi zato, ker na trgu težko dobiš dobro ohranjenega, tako kot je avto našega člana Andreja Perčiča. Ljudje se z njimi vozijo vsak dan, nanje ne gledajo kot na starodobnik,« pojasni sogovornik.
Foto: Miloš Milač
