Spredaj so se kuhali, zadaj je bilo sibirsko mrzlo. Poleti je bilo za vse skoraj enako, klima ni obstajala. Voznikov sedež je bil še kar, vsi drugi, še posebej v drugi in tretji vrsti, polomija. Podvozje je bilo »klasično«, udobje prav tako: povsem enostavna zadnja prema, pa seveda listnate vzmeti spredaj in zadaj. Klanec, ki bi ga mogel komaj izmeriti, je bil za motor uničevalen. Zato se je za kombijem vlekla dolga vrsta obupanih in razjarjenih voznikov osebnih avtomobilov. Bilo je nekoč. Danes so kombiji antipod nekdanjih časov. Velja tudi za Oplovega vivara.
Svet kombijev, tako tistih za gospodarske namene kot onih, ki jim je namenjen prevoz ljudi, so doživeli dramatične spremembe. Morda so se še nekoliko bolj spremenili kot osebni avtomobili, po katerih se kombiji pravzaprav zgledujejo. Vivaro ima na svojem kontu veliko tistega, kar imajo osebi avtomobili, pri čemer je na njihovi strani tudi vse pomembnejši okoljski plus: na svoj krov je v testni izvedbi sprejel sedem potnikov z voznikom vred.
Tako problematični odtis škodljivih plinov torej ni zreduciran le na enega ali dva potnika v osebnem avtomobilu, kot je to najpogosteje, temveč na sedem ljudi, kar ne bi smelo biti nepomembno. Sicer pa je nesporno: vivaro streže z udobjem, ki je povsem sprejemljivo tudi za nekaj bolj razvajenega, hkrati pa je v voznem in vozniškem smislu precej zlahka primerljiv z osebnim avtomobilom.
Konfiguracija 6 + 1
Če si omisliš sedežno konfiguracijo 6 + 1, potem sta lahko v drugi vrsti tudi zgolj dva sedeža. Ko je želja in denar, sta lahko tudi vrtljiva za 180 stopinj, a to vivara podraži za ne tako skromnih 1.300 evrov. V tretji vrsti so trije sedeži, vendar deljivi v razmerju 2 + 1. Petim je ob kar spoštljivih 539 centimetrih dolžine (različica L2, ki je od 40 centimetrov krajše L1 dražja le za tisočaka, na fotografijah tudi krajši vivaro) na voljo obilo prostora za noge, seveda tudi za glave, kar je ob višini 197 centimetrov tako ali tako pričakovano – pa še pes spoštljivih gabaritov bi bil na svojem. Je pa košarkarska višina dobra tudi tedaj, ko dežuje: zadnja vrata se odpirajo navzgor in ustvarijo povsem solidno streho, le čez prej omenjenih košarkarskih dimenzij pač ne smeš biti.
Ker je vivaro precej zajeten, vsaj ko ga sodiš z očmi voznika osebnega avtomobila, in ker so sedeži v dveh vrstah, so zelo priročna drsna vrata na desni strani. Tesni opel jih je imel tudi na levi (doplačilo 427 evrov) in to je strošek, ki je nedvomno upravičljiv. Omenim še sladkorček, ki je zelo uporaben v toplih dneh, pa tudi sicer: v drsnih vratih na levi in desni je vgrajeno tudi drsno okno. To omogoča dodatno zračenje notranjosti, pri čemer vivaro streže z zelo solidno klimatizacijo tudi onih, ki sedijo povsem zadaj in se jim torej ni treba bati tistega, kar so doživljali potniki pred štirimi in petimi desetletji. Nekaj imenitnosti je pričaralo tudi usnje na sedežih, diskretnost pa zatemnjena stekla – ampak in znova za dodaten denar …
Prtljažnik, ki omogoča kompromise
Če in ko vivaro pogoltne sedem ljudi, pogoltne tudi veliko prtljage. Preddopustniške zadrege in kompromisi na robu prepira – to gre, to pa ne gre z nami – tako odpadejo, vsaj pri razumnih sopotnikih in njihovih željah. V zadek gre v najskromnejšem primeru 1.800 litrov prtljage; dobro oziroma uporabno je, da je mogoče daljše predmete potisniti tudi pod zadnje sedeže. Ker je prtljažni prostor povsem oglat in brez robov, je to še toliko bolje. Komur se da in zmore iz avta odnesti tretjo vrsto sedežev, no, potem dobi tovornjaškoprtljažniških 3.500 litrov. Je pa res, da bi bila v tem primeru nujna mreža, ki bi zadržala vso to silno prtljago, da se ta ob zaviranju ne bi spremenila v smrtno nevarne projektile.
Testni vivaro je bil opremljen z najmočnejšo različico 1,6-litrskega twin turbodizelskega agregata, ki izpolnjuje zahteve okoljskega normativa Euro6. Pri ne tako nizkih 3.500 vrtljajih je na voljo 107 kilovatov oziroma 145 konjskih moči. Čeprav njegova masa ni skromna (1.986 kilogramov), je lahko vivaro hiter, pravzaprav presenetljivo hiter. Potovalne hitrosti so tudi ob polni zasedbi povsem zlahka čez dovoljenih 130 kilometrov na uro, torej med nekako 150 in 160 kilometri na uro. Na ravnem oziroma na avtocestah je vivaro hitrostno povsem primerljiv z večino osebnih avtomobilov, drugje te primerjave pač niso smiselne.
Šeststopenjski ročni menjalnik ustreza, še bolj bi avtomatika. Če se torej voziš tako hitro (sicer pa gre čez 180 kilometrov na uro!), pri čemer udobje potnikov ne trpi prav pretirano – sicer pa je to najbolj odvisno od cestne podlage –, potem ti opel izda tudi račun: povprečna poraba okoli 8,6 litra ni nekaj v nebo vpijočega, je pa lahko tudi liter manjša in tudi večja, v vsakem primeru pa kar precej daleč od tovarniško obljubljene …
Foto: Miloš Milač
