V času športnih terencev, ki raje kot blato vidijo asfalt, čeprav se na daleč bahajo z navidezno robustnostjo, je avto, kot je insignia country tourer, prava osvežitev. To je avto, ki ne skriva genov osebnega avtomobila, a je vseeno njegova terenska oziroma bolje rečeno pustolovska nadgradnja tako učinkovita, da odpihne marsikaterega športnega terenca. Še zlasti tiste s prednjim pogonom.
Ideja nekoliko bolj robustnega karavana ni nova, v sodobnem času je trend, veliko preden so izbruhnili športni terenci, začel audi A6 allroad quattro. Opel je hitro sledil, pustolovski duh je vcepila že prva insignia, dobila pa ga je tudi druga, še precej sveža oziroma vroča, saj je lani osvojila tudi naslov poslovni avto leta.
Divje drsenje v službi varnosti in vozniških veščin
Zato smo povsem novo insignio countrs tourer, ki se je statično predstavila šele na začetku leta na zimskem treningu v avstrijskem Thomatalu, odpeljali na posebno misijo. Prijatelj se je lotil podviga, devetdnevnega pohoda prek Velebita do Knina, kjer ga je čakal avto. Zato smo ga s prtljago in zalogo hrane za celotno romanje zapeljali od Knina do koče Veliki Alan nad Jablancem. Celotno pot od Kranja do Knina in nazaj, skupaj več kot 800 kilometrov, pa smo prevozili v dobrih osmih urah, torej na dušek.
Tehnična osnova je obljubljala hitrega, udobnega in robustnega poslovnega karavana z dvolitrskim biturbodizelskim motorjem s 154 kilovati (210 konjskimi močmi), sodoben štirikolesni pogon twinster, z vektoriranjem navora, ki diferencial na zadnji osi nadomešča z dvojno sklopko, ta pa omogoča posamično prenašanje moči med zadnjima kolesoma. Pogon je povezan z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom, ki teče mehko in dovolj hitro ter se odlično poda najmočnejši dizelski insignii. Tehnično, prostorsko in tudi po masi učinkovit sistem se je odlično izkazal na dobrih 40 kilometrih makadamskih poti Velebita, ki se je v večernih urah spremenil v osamljen pragozd.
Široka makadamska cesta s številnimi zavoji nam je ob malo hitrejši vožnji pripravila obilo užitkov, močan dizelski motor in učinkovit pogon sta odlično grabila v utrjen pesek Velebita. Skorajda brez zdrsavanja in vmešavanja elektronike pri pospeševanju iz zavojev, občutnem prenašanju moči in navora pri bolj grobih pospeševanjih in z vselej hitrimi odzivi sistema se je insignia kljub več kot 4,9 metra dolžine izkazala kot dinamičen in izjemno vodljiv avto. Poleg tega malo višje podvozje učinkovito in dovolj tiho blaži luknje makadamske ceste.
Dodatnih 2,5 centimetra višine podvozja, ki jo prinaša različica country tourer (ta ima sicer še plastične obrobe karoserije in blatnikov, zaščito odbijačev ter strešne letve s stokilogramsko nosilnostjo), pa je prišlo prav pri izogibanju redkim nasproti vozečim avtomobilom in lažjih terenskih podvigih na poti.
Nekaj ur prej, na čudoviti zaviti cesti med Kninom in Gospičem, sta se višja karoserija in malo mehkejše vzmetenje insignie izkazala z več udobja, še razumnim nagibanjem in še vedno zelo nevtralno lego. Predvsem pa z močnim dvolitrskim turbodizelskim motorjem, ki s 154 kilovati in samodejnim menjalnikom zagotavlja prožnost iz dna motornih vrtljajev, bliskovite pospeške do stotice v 7,9 sekunde in visoka hitrostna povprečja pri dokaj nizkih motornih vrtljajih. Grajamo le preveč slišno delovanje motorja, pri priganjanju in tudi v srednjem območju vrtljajev, in se sprašujemo, kam so odšli oplovi šepetajoči dizelski motorji.
Pot iz Velebita nadaljujemo s spustom do Jablanca in proti severu na jadranski magistrali. Po dobrih osmih urah in 800 kilometrih zahvaljujoč odličnim sedežem AGR spočiti prispemo v Kranj, z razumno povprečno porabo 8,5 litra in sklepom, da je ta insignia najbolj vsestranska in tudi najboljša v ponudbi.
Še posebej, če upoštevamo ceno manj kot 38 tisočakov (oziroma še nekaj manj z upoštevanjem popusta) za tako zmogljiv, prostoren in bogato opremljen ter izjemno vsestranski avto, ki dejansko ponuja tisto, kar kupci pogosto zmotno iščejo v dražjih in bolj okornih športnih terencih.
Foto: Miloš Milač in Matej Kačič
