Ima vse, kar morajo imeti uspešni: štiri karoserijske variante, široko paleto bencinskih in dizelskih motorjev, tehnično naprednost in prefinjenost, predvsem pa skoraj izjemen pedigre ter s tem imidž. Kljub temu ali prav zato so mercedesu C po dobrih štirih letih privoščili prenovo, ki navzven ni velika, a je vendarle drugačna skoraj polovica sestavnih delov.
Ta srednje veliki mercedes velja za najbolje prodajano vozilo hiše iz nemškega Stuttgarta, kajti doslej oziroma od leta 1982, ko se je pojavil prvi »baby mercedes«, kot so tedaj rekli modelu 190, je našel več kot 9,5 milijona kupcev.
Zgolj lani je iz štirih tovarn na štirih celinah oziroma v štirih mestih (nemški Bremen, južnoafriški East London, kitajski Peking in ameriška Tuscaloosa) pripeljalo skupaj 415 tisoč mercedesov C, pri čemer številka zajema zgolj dve karoserijski varianti (limuzino in estate oziroma karavan), na voljo pa sta še dopadljiva kupe in kabriolet. Morda se številka ne zdi izjemno velika, toda že dolgo se ve, da avtomobili trikrake zvezde pač niso za vsak žep in C prav tako ne.
Tudi velnes na kolesih
Filozofija tokratne prenove, ki ob štirih karoserijskih izvedenkah zajema še izjemni, toda nežno brutalni C 43 iz podružnične delavnice AMG, je bila opravljena v slogu »ne menjaš konja, ki dobro dirka«. Toda to velja predvsem za tisto, kar vidiš, medtem ko je novih kar 6.500 sestavnih delov oziroma je to največja prenova tega avtomobila doslej. To vendarle pomeni, da so »ceja« v Stuttgartu lotili precej bolj temeljito, kot je videti.
Dimenzijsko je v vseh variantah ostal bolj ali manj enak (najdaljši je karavan s 471 centimetri, druge izvedenke so krajše, vendar imajo vse enako medosno razdaljo 284 centimetrov), je pa pomada zajela tako prednji kot zadnji del (luči, odbijači, maska ...), vendarle ohranila bistveno: zdaj že kar značilno nevsiljivo premijsko eleganco, sestavino, ki je nujni pogoj tržne uspešnosti. In da so novodobni mercedesi vseh razredov in vrst očem občutno dopadljivejši kot še pred nedavnim, kar velja tudi za C, pa naj ima prste zraven »naš« Robert Lešnik ali ne, se zdi precej neproblematična trditev.
Pisati o kakovostni izdelavi, finih materialih, premišljeni ergonomiji in podobnem tudi pri prenovljenem C ni smiselno. Je pa res, da se s kakšno izjemno prostornostjo sedenja na zadnjih sedežih še vedno ne more pohvaliti – kot tudi oba najbližja oziroma najostrejša konkurenta, torej BMW serije 3 in audi A4. Personalizacija notranjosti (pa seveda tudi zunanjosti), torej ureditev po lastnih željah, okusu in posledično globini žepa, je razumljiva sama po sebi, pri čemer še že dolgo ve, da je seznam doplačljive in mamljive opreme presunljivo dolg. Zgolj mimogrede: notranjost je mogoče osvetliti v 64 (!) ambientalnih barvah, prenovljeni C ima zdaj že znani ter skoraj sloviti energizing, ki poskrbi za velnes na kolesih – kot pri najimenitnejšem mercedesu S.
Premišljena digitalizacija
So pa v Stuttgartu, kjer zelo dobro vedo, kolikšna je povprečna starost največjega števila kupcev (in gre precej čez petdeset let), pri ureditvi notranjosti oziroma armaturne plošče ohranili zdravo mero: digitalni kokpit pred voznikom je velik 12,3 palca ali več kot 32 centimetrov, vendar ne prevelik. Multifunkcijski zaslon, ki je malenkost dvignjen nad rob armature, je nameščen zelo dobro in ni megalomanski (10,2 palca oziroma 26 centimetrov).
Ob tem mu niso zaupali čisto vsega, pač pa ohranili kar nekaj stikal (veliko jih je tudi na drugačnem volanu) in še posebej pomembno – po njem brskaš z okroglim gumbom na sredinskem tunelu. Torej nič drsanja s prstom po zaslonu, kar je gotovo eno izmed opravil, s katerimi se nevarno zamotijo in zmotij(m)o vozniki današnjih avtomobilov.
Pri asistenčnih sistemih, ki napeljujejo k avtonomni vožnji, je prenovljeni razred C dobil marsikaj tistega, kar imajo večji, dražji in tudi (še) bolj nobel mercedesi. Tako zmore voziti precej časa tudi povsem brez pomoči voznika, pri čemer bere prometne znake, drži varnostno razdaljo, zamenja vozni pas (seveda ob vključenem smerokazu), prilagaja hitrost pred križišči, ovirami in podobnim. Vse to je opravljeno zelo tekoče, nič sunkovito in morda je Mercedes kratek korak pred konkurenti.
Novi dizelski in bencinski štirivaljniki
Resne prenove skoraj ne more biti brez pomembnih novosti pri motorjih. C se bo po novem dokazoval z novo generacijo tako bencinskih kot dizelskih štirivaljnikov, poleg tega pa so varianti C 43 AMG okrepili njen bencinski šestvaljnik V-postavitve. To, da so se lotili predvsem štirivaljnikov, ki imajo seveda manjšo gibno prostornino kot večji agregati in s tem skromnejše izpuste škodljivih plinov ter posledično tudi porabo, kaže na zahtevnost vse ostrejših evropskih okoljskih predpisov. Na drugem koncu je seveda dirkaški AMG, kar dokazuje, da pri nemški avtomobilski hiši niso prav vsega žrtvovali na račun okoljske prijaznosti.
Novi bencinski 1,5-litrski štirivaljnik je zavoljo 48-voltnega sistema oziroma jermensko gnanega starterja/alternatorja tudi blagi hibrid, ki k izhodiščni bencinski moči 135 kilovatov oziroma 184 konjskih moči prispeva dodatnih 10 kilovatov oziroma 14 konjskih moči. Te zapolnijo praznino tik pred polnim delovanjem turbinskega polnilnika, omogočajo, da motor med prestavljanjem hitreje doseže idealno območje vrtljajev, prestavljanje samodejnega menjalnika pa je za povrh tudi krajše. To omogoča vse popularnejše »jadranje«, tudi delovanje agregata je tišje. Za volanom karavanskega C tega vsega pravzaprav niti ne občutiš, avto je agilen, ali pa je poraba tolikšna, kot pravi tovarna (od 6,3 do 6,8 litra), pa zavoljo preskopo odmerjenih kilometrov ni bilo mogoče preveriti.
C 43 AMG je češnja na torti
Brez dizelskega pogona pri Mercedesu ne gre in verjetno bo še kar nekaj časa tako. Novi 1,6-litrski štirivaljnik je na voljo v dveh izvedbah moči: enkrat 90 kilovatov oziroma 122 konjskih moči, 300 newtonmetrov navora, drugič 118 kilovatov oziroma 160 konjskih moči in 360 newtonmetrov navora, pri čemer gre k prvemu samodejni 9G-tronic, k drugemu pa šeststopenjski ročni menjalnik. Verjetno ne more biti posebnih dvomov o tem, zakaj so se potrudili z novim dizelskim štirivaljnikom, saj tovarna pri vseh štirih karoserijskih variantah in pri obeh različicah motorja napoveduje porabo pod pet litrov, izpust ogljikovega dioksida pa naj ne bi bil večji od 124 gramov na kilometer.
Ko se skrb za okolje in vse tisto, kar ga spremlja, umakne v ne preveč globoko ilegalo, je čas za češnjo na torti. C 43 AMG 4Matic je tako kot »običajni« C doživel nekaj ne preveč izrazitih karoserijskih sprememb (nova maska, odbijač, kolesna platišča, karbonski dodatki, nekoliko spremenjen je tudi zadek ...), a je najbolj očiten prirastek moči 3,0-litrskega šestvaljnika V-zasnove z dvema turbinskima polnilnikoma, 9G-samodejnim AMG speedshift menjalnikom in serijskim štirikolesnim pogonom 4Matic .
Po novem agregat zmore 287 kilovatov oziroma 390 konjskih moči (plus 17 kilovatov) in ima 520 newtonmetrov navora. In? Končna hitrost je omejena na 250 kilometrov na uro, do stotice zmore v približno 4,7 sekunde (odvisno od karoserijske variante), poraba pa zlahka preseže vse tisto, kar napoveduje tovarna. Morda je največja odlika tega mercedesa C ta, da ni brutalnež oziroma grobijan, primeren zgolj za dirkališče in brušenje gum, ampak zmore biti udoben, skoraj krotek uživač poletnih večerov – še najbolje v kabrioletski ali kupejevski izvedbi.
Foto: Mercedes-Benz