Pred dobrimi 20 leti je RX začel nagovarjati predvsem ameriške kupce in mu je bilo figo mar za evropski okus in trge. Ko je pred 13 leti dobil hibridni pogon, je bilo bolj ali manj jasno, da postaja sestavni del strategije, ki ima v Toyoti in posledično Lexusu že precej časa domovinsko pravico in s tem tudi evropske želje. Zdaj se je potegnil za 11 centimetrov, v zadku dobil še šesti in sedmi sedež ter si zaslužil pridevnik veliki oziroma long (L), kajti v dolžino ga je za natančno pet metrov.
Lexus RX L je na svoj tržni konto vpisal številko 2,7 milijona, kar ga uvršča med uspešne lexuse, pri čemer mu prodajni primat tako na slovenskem kot drugih evropskih trgih v zadnjem času jemlje manjši NX. Toda tovarna ostaja zvesta svojemu premijskemu značaju in zato RX v podaljšani izvedbi vidi svojo konkurenco predvsem v evropsko (in sicer) znani športnoterenski druščini audija Q7, pa BMW X 5 ali zaradi svojega blagega kupejevskega zadka v X6, mercedesu GLE, volvu XC 90 ...
K takemu pedigreju sodi tudi cena, kajti podaljšani RX bo čez teden ali dva slovenskemu trgu na voljo za najmanj 82 tisoč evrov, kolikor bo stala najcenejša izvedenka, oziroma tri tisoč evrov več, kot stane krajša različica. In je treba k temu dodati zanimivo in nič običajno podrobnost: naprodaj bosta dve opremski varianti, pri katerih pa ni nobene možnosti za izbiro dodatne opreme …
Šesti in sedmi sedež za otroke
Z dvema dodatnima sedežema v zadku Lexus seveda ne odkriva tople vode, ampak se prilagaja trgu in povpraševanju po obilnejši sedežni prostornosti. Pohvalno se zdi, da to priznava tudi tovarna, ko pravi, »da sta šesti in sedmi sedež idealna za otroke in odrasle na krajših poteh«.
Da bi bil dostop tja nazaj enostavnejši, se sedeža na skrajni levi in desni strani v drugi vrsti, sicer deljivi v uporabnem razmerju 40 proti 20 proti 40, pomakneta naprej za 15 centimetrov, poleg tega se sedi precej višje in zato je za šestega in sedmega potnika nekaj laže. Toda roko na srce: za odrasle morajo biti kratke poti minimalistične, otroci pa res majhni in dovolj potrpežljivi.
Od števila sedežev je seveda odvisen tudi prtljažniški volumen: od skoraj kombijevskih 1.656 litrov do liliputansko odmerjenih 176 litrov, ko je na krovu sedem ljudi. Je pa podiranje oziroma zlaganje zadnjih dveh sedežev z elektriko opravljeno premijsko elegantno in dno prtljažnika v tem primeru uporabno ravno. Dodatni dolžinski centimetri in dva sedeža v zadku prinašajo tudi manj ljube posledice, kajti L-varianta je pridobila 125 kilogramov in zato je teža premijskega lexusa tudi precej »premijska«, in sicer najmanj 2.205 kilogramov.
Vse drugo je ostalo enako, kar v tem primeru ni slabo, še manj ceneno ali, bog ne daj, površno. Z 200-milimetrsko oddaljenostjo trebuha od tal RX L potrjujejo svojo športnoterensko nrav, prav tako z nekaj višjim sedenjem in ne tako briljantno preglednostjo nazaj. Je pa povsem očitno vsaj nekaj: pri japonski avtomobilski hiši se niso brezglavo vrgli v naročje tako modni in vsemogočni digitalizaciji.
Armaturna plošča je kljub 12,3-palčnemu multimedijskemu zaslonu, ki je potisnjen nekaj bolj pod prednjo šipo, analogna. Sredinski tunel med obema prednjima sedežema ostaja možato zajeten in s precejšnjo množico stikal, za piko na i je med dvema zračnikoma okrogla (znova) analogna ura. Stvar okusa, ampak kokpit ne deluje staromodno ali morda zastarelo, čeprav bi se kakšnemu zapriseženemu častilcu vsega novega in nujno digitalnega morda zdelo natančno tako …
Samo hibridna izvedenka
RX v podaljšani različici se na trge vozi zgolj v hibridni izvedbi, kar glede na vse očitnejšo protidizelsko histerijo in siceršnjo japonsko Toyotino (Lexusovo) že zdavnaj potrjeno pogonsko strategijo ne more biti vesoljno presenečenje. V tem primeru je to znana, preskušena in tudi uveljavljena kombinacija šestvaljnega bencinskega stroja z gibno prostornino 3.456 kubičnih centimetrov in elektromotorja na zadnji premi; skupaj ponujata prepričljivih, pa seveda hibridno nič razgrajaških 230 kilovatov oziroma 313 konjskih moči. Vse skupaj povezuje CVT-menjalnik, glede na to, da je RX L športni terenec, sodita zraven še prilagodljiv štirikolesni pogon ter možnost izbire med tremi voznimi programi (eco, normal in sport).
Toda tudi v programu sport bo avto povsem nesporno obdržal svoj hibridni in s tem okoljsko bolj prijazen značaj glede izpustov in vsega drugega, kar pomeni, da čez 180 kilometrov na uro skoraj ne gre, da za dosego sto kilometrov na uro potrebuje okroglih osem sekund in da je bila – to pa je dokazljivo in zato pomembno – na švicarskih cestah, kjer je radarjev več kot semaforjev, povprečna poraba okoli 6,2 litra zelo blizu tovarniško zapisanemu povprečju 5,9 litra.
Lexus RX L tako ostaja zvest svojemu imidžu: karoserijsko oziroma oblikovno dovolj drugačen, skoraj unikaten, s sedežno pomado, dodatnimi dolžinskimi centimetri in povečano težo pa kljub vsemu (hibridno) okoljsko prijaznejši od večine konkurentov. In tudi nebahava premijskost je ostala neokrnjena.
