Spominja na legendarnega prednika iz zgodnjih devetdesetih. Utelešenje filozofije »nazaj h koreninam«. Stefano Terabuci, produktni menedžer v Bologni, je zanj dejal, da je bolj monster kot katerikoli drug.
»Poglej nanj kot punca, ki si hoče kupiti prvi motor,« mi je svetoval Sergej Petkovšek, šef prodaje motornih koles v AS Domžale. Mater, kako naj zlezem v to kožo?
Sedel sem na testni primerek. Nobenih posebnih navodil mi niso dali. Ni bilo treba. 797 je eden redkih sodobnih motociklov, ki ne teži: zgolj obrneš ključ in odpelješ. Pri Ducatiju pravijo temu »nezahtevna zabava«. Brez tistih elektronskih koristnih čarovnij, z manj kot 200 kilogrami polne teže. 1.435 milimetrov medosne razdalje, najkrajši monster doslej, res preprost v vožnji. Nizek sedež in nizke stopalke, široko krmilo, prostorno sedenje in udobna drža. Vse kontrole so v normalnem dosegu. Punca v meni je zadovoljna.
Tečni šefi
Kot pravi legenda, se je monster, ikona v segmentu golih motociklov, prikazal slovitemu motooblikovalcu Miguelu Galuzziju kot »superbike brez oklepa«. Odziv višjih šefov ni bil niti malo laskav. »To še ni končano, ne? Videti je kot pošast!« so siknili. Tako se je rodil monster, prvi, M900, leta 1993 in za njim v četrt stoletja še kopica različic, od 620- do 1.200-kubičnega. Trenutno izdelujejo srednjekategorni model 821 in 1200 S oziroma 1200 R kot težkokategornika, novi model 797 z 803-kubičnim agregatom pa igra vlogo »Il Monsterina«.
Objet v novooblikovan okvir iz jeklenih cevi trellis je zračno hlajeni desmodue L-dvovaljnik sposojen iz linije scramblerjev (za katere so si agregat sposodili pri prejšnjem monsterju – 796) in s 55 kilovati (73 konjskimi močmi) pri 8.250 vrtljajih zagotavlja dovolj vozniških užitkov. Prenos moči je tekoč, seveda ni najmočnejši Ducatijev agregat, a proizvede 80 odstotkov največjega navora že pri 3.500 vrtljajih na minuto. V nobenem območju vrtljajev ne omahuje, stabilen je tudi pri nizki hitrosti.
Dobro nagiba
Dovolj je zmogljiv za navigiranje v prometu, tudi za prehitevanje počasnejših vozil in izogibanje v zagatnejših okoliščinah. Hitro pospeši in »razčisti situacijo«, v ovinek se potopi, bodisi z odpiranjem plina, zaviranjem bodisi z obojim skupaj. Še toliko bolj zanesljivo zaradi Pirellijevih pnevmatik diablo rosso II, ki se na obeh bokih rade držijo podlage.
Šeststopenjski menjalnik z zdrsljivo sklopko APTC se dobro obnaša tudi pri živčni mestni vožnji in pazi, da ne pride do blokiranja zadnjega kolesa pri grobem prestavljanju navzdol. Vseeno pa zna biti prav v tem primeru okorn, zato se je treba navaditi, da lahko zelena lučka v praznem teku zasveti tudi malo pozneje.
Zavore brembo grizejo zelo konkretno in z Boschevim sistemom ABS vlivajo potrebno samozavest. Zadnjemu amortizerju, ki lepo rumen poudarja seksi rdeči motorni videz (bel in črn staneta več), je mogoče nastaviti prednapetost vzmeti in povratek, blaženje pa deluje bolj proti trdemu. To je dobro v ovinkih. Nagibanje ni zahtevno, celo v hitrem zaporedju S-ovinkov ni težav.
Goli motoužitek
Čist in pregleden LCD-zaslon prikazuje zgolj potrebne podatke. Elektronski odvisniki se bodo razveselili polnilne vtičnice USB pod sedežem. Tank je enak kot pri modelu 1200, žaromet tudi. Prav ta dva kosa najbolj poudarjata videz »old school« monsterja. Tako kot zgodnji predniki ima 797 dvokrako aluminijasto nihajko. Tudi grgra, kot je treba, in slišati je kot prava mala pošast, ampak izpušni dva-v-enem lonec ima resno lepotno napako. Še dobro, da je Akrapovič tako blizu.
Bolj ga voziš, bolj daje občutek, da te razume. Že lahko, da je 797 vstopni model v družino ducatijev, motocikel za začetnika, vendar pa je ta status za tako motorno kolo tudi malo podcenjevalen. To, da ne povzroča visokotestosteronskega stiskanja sfinkterja in ne želi biti hitrejši, dražji in še bolj zakompliciran, pač še ne pomeni, da ni odličen. Kar kaže, tudi daje – do kosti slečen motocikel iz razreda golega motorističnega uživanja. Uteleša idejo, da je dovolj, da zajahaš in se odpelješ proti obzorju. Lahko tudi daleč, redni servis potrebuje na vsakih 12 tisoč kilometrov.
Če naj končam kot gospodična: seveda bi ga bilo za imeti, še toliko bolj zaradi zares fine monsterjevske mode, ki je manj pozerska od scramblerske: črni in rdeče-črni jopiči, čelade rokavice in čevlji, vsa armada modnih dodatkov – je strogo preprosta. Preprostost pa je, prosto po Stefanu Terabuciju, najvišja oblika prefinjenosti.
Foto; Gorazd Suhadolnik
