BMW je eden tistih avtomobilskih proizvajalcev, ki je v zgodovini res dobro ali celo najbolje med tekmeci negoval ugled svojih športnih avtomobilov. Z zadnjim pogonom, visokovrtečimi motorji brez podpore turbopolnilnikov – ti namreč prinašajo zoprno luknjo oziroma predah, preden dodobra zadihajo – ter hitrimi ročnimi menjalniki so si BMW ustvarili ugled prvinskih športnikov v preobleki kupejev, limuzin, kabrioletov in tudi karavanov.
Terenci, samodejni menjalniki ...
Nato je prišla doba športnih terencev, nečesa, kar ni ravno sodilo v ponudbo BMW. A danes modeli z oznako X pomenijo 40 odstotkov celotne prodaje. Ročne menjalnike so počasi, do danes pa v nekaterih serijah kar v celoti, zamenjali samodejni. Postali so hitrejši, mehkejši, celo varčnejši od ročnih, čeprav pred nekaj desetletji nekako niso sodili v športne čevlje.
Popustil je tudi pri turbomotorjih
Bavarski proizvajalec pa je najdlje vztrajal pri zadnjem pogonu in klasičnih motorjih, brez podpore turbopolnilnikov, saj ti ponujajo zvezen pospešek iz kleti motornih vrtljajev, brez predaha, ki ga zahteva delovanje turbopolnilnika, in se obenem precej raje in bolj veseljaško vrtijo v visoke vrtljaje. Tja, kjer turbom spet poide sapa. To pa ni športno, ni po meri znamke.
Dokler ni snedel tudi tega zarečenega kruha, se pokoril tekmecem, tudi strogim predpisom o izpustih toplogrednih plinov, in izdelal turbomotor s tehnologijo twin scroll z dvema ločenima pretokoma izpušnih plinov, ki je omenjene slabosti turbomotorjev odpihnila.
Štirikolesni pogon je postal stalnica
Ostal je le še pogon, ki je sicer postal reden del ponudbe serij 3, 5 in 7 ter seveda modelov X – športnih terencev.
A avtomobili serije M, ki pomeni vrh športne ponudbe pri tej znamki, so ostali zvesti zadnjemu pogonu – simbolu športnih avtomobilov in tudi BMW družine M. Nekaj je k temu pripomogel tudi tekmec mercedes-benz z modelom AMG E 63 S +. Do stotice se je zgolj zaradi štirikolesnega pogona pognal v 3,6 sekunde, stari M5 pa v »sramotnih« 4,4 sekunde, saj divjih 560 konjev pač ni znal na cesto spraviti le prek zadnjih koles. Pri BMW so se zato znova ugriznili v jezik in pod preprogo pometli še eno načelo, vsaj delno. Novega M5 zadnje generacije so zato opremili s prav posebnim štirikolesnim pogonom, pri katerem je mogoče prednji par popolnoma izključiti in se prepustiti užitkom in tudi nevarnostim preobremenjenega zadnjega kolesnega para. Rezultat štirikolesnega pogona pri M5 pomeni, da se do stotice požene v 3,4 sekunde, natanko tako hitro kot novi mercedes AMG E 63 S +.
Na regionalni predstavitvi, ki je za 12 srednje- in južnoevropskih držav potekala v Sloveniji – od Portoroža, Senožeč, Vipave, Predmeje in nazaj čez Ajdovščino, Vrhpolje, Vipavo do Portoroža –, pa se je izkazalo, da je tista možnost izključitve prednjega pogona pravzaprav le simbolna možnost, ki je na cesti brez prave uporabne vrednosti.
V praksi je odločitev odlična
Siloviti M5 je namreč še zlasti v ostrih in ozkih zavojih proti Predmeji ohranjal stabilnost le zaradi pogona prek vseh štirih koles in elektronskih pomagal, ki so krotila 750 newtonmetrov oziroma 600 konjskih moči 4,4-litrskega V8-stroja z dvema turbopolnilnikoma. Pa ne le v zavojih, kjer je M5 precej lažje obvladljiv kot v prejšnji generaciji, tudi pri pospeševanju, na mokri cesti ali pa tudi na suhem in dobrem asfaltu je varnosti precej več, res pa je nekaj manj drame.
Dramatičnost novemu M5 jemlje tudi menjalnik, prejšnjega z dvema sklopkama je zamenjal klasični samodejni z osmimi stopnjami, ki je za odtenek počasnejši, a vseeno hiter in obenem precej bolj mehek, limuzinski. Bolje zadušen pa se zdi tudi zvok osemvaljnika, ki lepo zagrmi, če ga poslušate od zunaj, v kabini pa tudi v načinu sport in ob vklopljenem gumbu za globlji in bolj slišen zvok ostaja vljudno tih, nenaporen in bolj limuzinski.
Manj drame prinaša več stabilnosti
A ob tem ne gre zanikati, da je novi M5, ki je po eni strani bolj obvladan, po drugi strani manj razburljiv avto. Pospeški po zaslugi temeljitega pogona in 600-konjske zaloge moči jemljejo dih. Na odprti cesti vas pri polnem plinu do stotice izstreli v 3,4 sekunde, do 200 kilometrov na uro pa v 10,5 sekunde. Pospeški so podobni doživetju v letalu, ki se s polnim plinom požene po letališki stezi, vas pritisne na naslonjalo sedeža tako močno, da se ne morete stegniti do predala pred vami. Isti občutek pa pričarajo zavore, ki vas utegnejo ob polnem pritisku na pedal boleče prikleniti na varnostni pas. Po meritvah nemških kolegov se M5 od sto do nič ustavi v le 32 metrih, še pred desetletjem tega rezultata niso zmogli niti precej bolj ugledni superšportni avtomobili.
Kombinacija limuzine in športnika meji na popolno
Danes pa je vse zgoraj opisano, vsaj v primeru BMW M5, lično in ne preveč kričeče zapakirano v direktorski limuzini, ki zna biti tudi zelo tiha, udobna in nezahtevna za vožnjo. Stopnjo pohlevnosti pa je mogoče nastavljati z gumbi, ki ukazujejo čvrstosti vzmetenja, hitrosti prestavljanja menjalnika, odzivnosti volana in plina. Ko cesta dovoljuje, voznik pa je primerno razpoložen in vozniško podkovan, pa se 1,9 tone težak M5 spremeni v superšportni avto, ki je prav zaradi prelomljenih obljub hitrejši in bolj obvladan od le zadaj gnanega predhodnika.