Železni repertoarji avtomobilskih tovarn postajajo vse mehkejši, se topijo. Bavarski BMW je s pogonom na prednji kolesni par in tourerjem zlomil srca in se s športnimi terenci globoko priklonil modi oziroma trgu, toda touring ostaja ena izmed hišnih ikon. V izvedbi 530d je tisto, čemur se reče – veliko avtomobila.
Touringi – tako v Münchnu že od začetka pravijo karavanom – so bili (in so še) ob limuzinah in kupejih bistvo, nekakšno modelsko jedro BMW. Ampak vedno so jim dodali nekaj, kar jih je ločilo od drugih: pridih in tudi značaj športnosti oziroma vozne agilnosti v kombinaciji s pogonom na zadnji kolesni par, čemur se je precej pozneje pridružila tudi štirikolesna arhitektura po imenu X drive.
Marsikaj drugega, tako značilno za karavane, recimo prostornost sedenja zadaj in volumska razsežnost prtljažnika, je bilo skoraj mačehovsko odmerjeno. Bilo. Pri 530d je tudi to oddaljena, pravzaprav že zdavnaj pozabljena zgodovina.
Pred letom so največjega touringa oblekli na novo: ozke prednje luči, značilna maska in pod njo črno zamrežene odprtine za hladilni zrak do motorja, velika kolesa oziroma res prefinjena lahka platišča z nizkopresečnimi gumami, zadaj znova ozke luči. Ko smo že pri teh – njihova svetlobna kulisa je zvečer imenitna, ampak to ni nekaj, kar bi znali oziroma zmogli zgolj Bavarci.
Touring ali limuzina? Bolj prvi …
Čeprav touring, so ostali pri izjemno kratkem previsu čez prednji kolesi, zaščitnem znaku vseh modelov belo-modrega znaka. Dimenzijsko je karavanska petica zelo prepričljiva in zato urbano problematična, toda zgolj pri iskanju ustreznega parkirnega prostora. Skoraj 4,95 metra dolžine je v teh krajih kar napornih, toda peresno lahkotno obvladljivih (kljub težkokategorniškim 1.875 kilogramom teže!), ko gre za mestno manevriranje, kar je tudi posledica številnih asistenčnih sistemov, kamer in drugega.
In če bi že moral, bi rekel, da je touring oblikovno pred limuzino – vsaj pri tej generaciji!
Notranjost tega beemveja je šokantna: belo usnje na sedežih je voljno in dišeče, pa z dodatkom, da ga z džinsom nemarno mažeš oziroma uničuješ, armatura ti dokazuje, da jim je tam v Münchnu glede ergonomije, kakovosti materialov in izdelave, preglednosti merilnikov in njihove grafike vse jasno. Vsaj za hip ti postane jasno, zakaj münchenski avtomobili niso za vsak žep, še posebej ta petica ne.
Prednja sedeža loči širok hrbet z ročico osemstopenjskega samodejnega menjalnika, gotovo enega najboljših, kar jih je na voljo oziroma naprodaj, nad njim ravno prav postavljen in ravno prav velik večfunkcijski zaslon, ki mu ukazuješ z vrtljivim gumbom. Bavarci ostajajo pri njem, čeprav gre trend v drugo smer (zasloni na dotik), in se jim zaradi tega nekaj malega klanjam. Petica namreč ponuja obe možnosti upravljanja, z iDrive gumbom in na dotik.
A bi ne smel prezreti še nekaj drugih »malenkosti«, ki dokazujejo, da so nikoli zanemarjeni športni značaj uspešno križali z nekdaj precej prezrto (ali celo prezirano) uporabnostjo oziroma praktičnostjo.
Zadaj se sedi zelo spodobno in zadnja sedežna klop je deljiva v praktičnem razmerju 40 – 20 – 40. Zadnja vrata se odpirajo prijazno široko, vstop oziroma izstop je zato enostaven, čeprav je stopnica pod vrati kar visoka in zato moteča. In prtljažnik – uporabno velik tako v osnovni postavitvi (570 litrov) kot ob podrti zadnji sedežni klopi (1.700 litrov), za povrh imenitno obdelan, z ravnimi stenami oziroma brez velikih ter motečih vdolbin, z dvojnim dnom, pa s praktičnim odpiranjem zgolj zadnjega stekla ali zadnjih vrat in brez »stopnice«, ko so naslonjala zadnje klopi zložena.
Nič izjemnega ali posebnega. Ampak zakaj to že drugič omenjam? Nekdaj se je BMW na vse to požvižgal, češ naši avtomobili te plebejske reči mirno prepuščajo drugim, veljalo je tudi za karavanske touringe. Časi so se spremenili, zelo.
Dolgotrajna dizelska ljubezen
Münchenska avtomobilska hiša je z dizli v dolgem, predvsem pa tržno razumevajočem ljubezenskem razmerju, in to kljub izpričani športnosti. Medtem ko se je dolgo od tega 525 tds dokazoval z mešanico dinamičnosti, dokaj skromne porabe in prepričljivih voznih lastnosti, je v portfelju 530d vsega tega v skoraj izjemnih količinah.
Trilitrski vrstni šestvaljnik s 195 kilovati oziroma 265 konjskimi močmi in zelo spoštljivimi 620 newtonmetri navora pri dva tisoč vrtljajih te ne pusti hladnega. Je nedvomno gospodar dolgih in hitrih poti (končna hitrost je po nemški navadi omejena na 250 kilometrov na uro), kjer si lahko voznik omisli različne nastavitve znotraj voznih programov, predvsem pa ugotovi, kako nestresno oziroma udobno je sedenje za volanom.
Skoraj dve toni teže in karavanski zadek še nikoli nista bili izjemni kombinaciji na zavitem, toda manko uspešno zakrijejo razkošen navor in samodejni menjalnik, ki je oh in ah, pa tudi štirikolesni X drive. A bi rekel, da zadnji pride bolj prav tedaj, ko je cesta spolzka oziroma zasnežena.
Poraba? Zmoreš tudi s presenetljivimi 6,8 litra, pa vse tja do deset ali še čez, če misliš, da je to prav oziroma nepomembno. In še nekaj je res navdušujoče: luči so tako svetilno učinkovite, da si presunjen, samodejni preklop med dolgimi oziroma kratkimi lučmi pa deluje skoraj človeško intuitivno. Čista petica.
Veliko avtomobila, nedvomno. Za zelo veliko denarja.
Foto: Miloš Milač