Honda je s svojim civicom vse prej kot novinec v zelo konkurenčnem golfovem razredu, vendar si je v zadnjih generacijah le stežka izborila svoj prostor pod soncem. Ko so ji hrbet že malce naveličani začeli obračati tudi najbolj zapriseženi ljubitelji, je vstala kot feniks iz pepela in z zadnjo generacijo stopila z ramo ob rami z najbolje prodajanimi tekmeci.
Novi civic je namreč postal zgleden, celo odličen avtomobil, takšen, ob katerem ne zaigra srce le ljubiteljem znamke in očetom, ki ne želijo povsem običajen avto, ampak zanimanje vzbudi tudi pri boljši polovici ali priletnem sosedu, ki cenita nezahtevnost upravljanja, varčen motor, prostornost, udobje, bogato varnostno opremo in seveda ugodno ceno.
Civic vse to ima, kar je potrdil tudi preizkus na pogled našpičene različice sport z 1,5-litrskim motorjem in 182 konji, s svojimi pozitivnimi lastnostmi pa nam je pod kožo zlezel tudi v šibkejši različici z litrskim bencinskim trivaljnim turbomotorjem.
Ta je v srednjem razredu postal kar nekako obvezen del ponudbe, tudi kupci se vse bolj odločajo zanj kot pa za dizla.
V civicu ima trivaljni “mlinček” moč 95 kilovatov (129 KM), vozniku pa ponudi 200 Nm navora pri 2.250 vrtljajih. To je dovolj za zgleden pospešek 10,9 sekunde do 100 km/h, najvišja hitrost 203 km/h pa je tudi precej nad najvišjo še dovoljeno pri nas.
Na papirju civic 1.0 tako ponuja dovolj moči za vsakdanje (družinske) potrebe, v praksi pa deluje umirjeno in tudi pri priganjanju v višje vrtljaje ne postane pretirano glasen ali moteč.
Hondin turbotrivaljnik se sicer izkaže kot prava dvoživka, saj je zaradi ugodne krivulje navora z njim moč voziti umirjeno vsakdanje z malo pretikanja, ali pa pobalinsko drzno.
Motor se ob preizkušanju zmogljivosti v višjih vrtljajih namreč odzove precej poskočno, kar tudi pritiče športnemu ugledu znamke, obenem pa navduši tudi njegova melodija.
Da, pri Hondi so na novega civica vestno prenesli družinske gene, med dinamično vožnjo pa navduši tudi natančnost šeststopenjskega ročnega menjalnika.
Dobra plat litrskega turbomotorja v civicu je tudi ugodna poraba, saj je v povprečju porabil dobrih šest litrov na sto prevoženih kilometrov (tovarna 5,1 litra). Umirjena relacijska vožnja je porabo potisnila še skoraj liter nižje, v mestu pa je ta komaj kaj pokvarila povprečje.
Po tej plati je civic navdušil, dodatno zvezdico pa mu je prineslo tudi veselje v vožnji. Civic se namreč pelje suvereno, voznik vedno ve, kaj se dogaja z vozilom, hitro voženi ovinki pa znajo popestriti pot do cilja.
Udobje pri tem ne trpi, saj civic dobro požira neravnine, oprema Elegance pa zajema večino stvari, ki naj bi jih danes ponujal sodobni avtomobil - tudi po varnostni plati.
Pri Hondi so civicu tako namenili samodejno zaviranje v sili, sisteme za nadzor mrtvih kotov, ohranjanje voznega pasu in prepoznavanje prometnih znakov. Ponoči hvalimo LED-žaromete, na popotovanjih prav pride navigacija, tu je še sistem Apple CarPlay, merilniki pa so digitalni.
Ergonomija v notranjosti je zgledna, a utegne koga zmotiti neusklajenost nekaterih sklopov oziroma nametanost posameznih gumbov.
Nekaj več privajanja potrebuje tudi vmesnik infozabavnega sistema, saj je za povprečnega evropskega uporabnika nekoliko manj intuinitiven, a pohvalno pozna tudi slovenščino.
Civic v dolžino meri 452 centimetrov, kar ga v razredu umešča med večje in prostornejše predstavnike.
Zadaj brez težav sedita dva odrasla potnika, uporabno oblikovan prtljažnik pa že v osnovi sprejme 478 litrov (s podrto klopjo 1.267 litrov, zadnjo polico pa priročno nadomešča v stran pomični rolo).
Civic po tej plati zadovolji tudi potrebe malce bolj zahtevne družine.
Honda je s civicom dokazala, da zna še vedno narediti odličen avtomobil, litrski turbotrivaljnik pa se po zmogljivostih in porabi zdi odlična alternativa dizlom. Če k temu dodamo še ugodno ceno - 22.290 evrov oziroma 21 tisoč s popustom - potem je jasno, da se konkurenci po dolgem času lahko tresejo hlače.