Nekoč, ko so bili francoski citroëni tudi »naši«, so bili navzven in navznoter opazno drugačni. Potem so jih zapeljali v precejšnjo uniformnost, zdaj pa je videti, da so znova drugačni. C3 aircross, oblečen v modro karoserijo in ozaljšan z nekaterimi dodatki SUV, je po eni strani morebiten dokaz te oblikovne drugačnosti, po drugi pa, da so se v pariškem Boulogne-Billancourtu skoraj bliskovito prilagodili zdaj že kar dolgotrajni evropski (slovenski) lakoti po športnih terencih alias križancih.
Aircross je navzven precej tipičen, a vendarle všečen citroën: obla linija, top nos, zraven pa črne plastične obrobe koles, prav tako plastična difuzorja. Dno je od tal oddaljeno 175 milimetrov, kar nakazuje spogledovanje s športnoterenskim oziroma crossoverskim značajem. Neverjetno, kaj naredi barva – intenzivno svetlo modra v kombinaciji s prej omenjenimi črnimi plastičnimi dodatki zbuja pozornost tudi pri onih, ki so jim avtomobili sicer španska vas.
Tem je seveda vseeno, da aircross nima štirikolesnega pogona niti njegovega slamnatega nadomestka grip control, kar pa je tako ali tako značilno za večino avtomobilov, ki sodijo med športne terence ali crossoverje. Še toliko manj je pomembno, da je aircross skoraj v krvnem sorodstvu z Oplovim crosslandom X in Peugeotovim 2008, saj so vsi spočeti v krogu francosko-nemške družine PSA. Ni pa čisto nepomembno, da lovijo v istem avtomobilskem ribniku in da jim kanibalizem ne more biti nekaj povsem tujega in nepomembnega.
Udobna prednja sedeža, razbrazdana armatura
Bolj drugačen, naj rečem skoraj unikaten oziroma nekdanje citroënovski, je aircross znotraj. Sprejmeta te dva široka prednja sedeža, ki spominjata na tisto, kar je v nekoliko drugačni obliki ponujal že zdavnaj pozabljeni ami, prekriva pa jo malce robustna, vendarle za nesnago ali madeže neobčutljiva tkanina. Fino. Na armaturi je sedempalčni zaslon na dotik postavljen malenkost prenizko, z njim na žalost ukazuješ tako rekoč vsemu, tudi klimatski napravi.
Armaturna plošča je nekako razbrazdana, vendar z dobro ergonomijo, spodaj prirezanim volanom in unikatno oblikovano ročico klasične ročne zavore. Sediš nekaj višje, kar je adut SUV, toda nižji potniki bodo morali še nekaj višje, če bodo hoteli videti nos avtomobila. Kakšna malenkost ni všečna – odlagalnih prostorov je kar nekaj, toda večinoma so liliputanski, pa tudi namestitev ročice oziroma stikala za tempomat je precej neposrečena, saj jo volanski obroč nerodno zakriva.
Ob 260-centimetrski medosni razdalji se zadaj sedi spodobno, kar velja za dva. Če doplačaš, dobiš tudi vzdolžno pomično zadnjo klop, kar je fino, saj s tem spreminjaš volumen prtljažnika. Ta ne more biti gromozansko velik (najmanj 410 litrov), ga je pa seveda možno povečati za ta razred povsem spodobnih 1.289 litrov. In seveda da ne pozabim – nazaj se vidi kar lepo, to pa je plus, ki ga večina sodobnih avtomobilov nima.
Uravnotežen, nič mehkužen
Nekdaj, pa res nekdaj, je bilo tako, da so bili francozi gugajoči kot blejske pletne in mehki kot dobro uležan jogi. Vse to je zgodovina, aircross je uravnotežen, nič mehkužen, a še zdaleč ne neudobno trd avto. Podvozje kar učinkovito izniči slovensko cestno tragedijo, voznim lastnostim občutno ne škoduje niti nekoliko večja oddaljenost od tal. Torej nekakšna sredina, pričakovana in nujna v tem razredu in v tej konkurenci. Seveda – ni ne takšnega ne drugačnega štirikolesnega pogona (prej omenjeni control grip je na voljo za doplačilo), torej tudi ni prave želje po kakšnih grapah, pa tistih 175 milimetrov trebuha od tal gor ali dol.
Bencinski trivaljnik je očiten – prepoznaš ga po zvoku. Sliši se plehko, nič odločno, čeprav iz 1,2-litrske gibne prostornine iztisne vendarle solidnih 81 kilovatov oziroma 110 konjskih moči in zmore 205 newtonmetrov navora že pri 1.500 vrtljajih. V določenem območju je vendarle preglasen, ni pa kakšne izrazite poskočnosti, saj 1.234 kilogramov teže za dimenzijsko skromen avto ni vesoljno malo. Zmogljivosti so pričakovane: nekako 190 kilometrov na uro najvišje hitrosti in dobrih deset sekund pospeška do sto kilometrov na uro. Agregat je prožen, kljub vsemu ne bi škodila še šesta prestava; bila bi zgolj varčevalna, kar seveda ne bi bilo odveč, saj poraba niha od 6,5 (zmerno po avtocesti) do celo 8,2 litra, kar je kljub vsemu preveč.
C3 aircross seveda ni citroën, kot ga še ni bilo. Je pa vsaj malo citroën, kot je bil – v dobrem.
Foto: Miloš Milač in Janez Kovačič