Številke lahko lažejo, toda v tem primeru so nesporne: v razredu manjših športnih terencev oziroma križancev (B-SUV mu tudi pravijo) je bilo lani prodanih več kot 1,1 milijona oziroma dobrih sedem odstotkov avtomobilov. Evropska volčja lakota naj bi do leta 2020 to številko povečala na skoraj fantastična dva milijona. Stonic se je zato moral roditi.
Evropsko-korejska avtomobilska ljubezen ali vsaj očitna naklonjenost je nesporna že nekaj časa. Guru tega početja je znani Peter Schreyer, nesporni vladar oblikovanja tako pri Kii kot lastniškem Hyundaiju. Rezultati so očitni in razveseljujoči – tako kie kot hyundaiji gredo na stari celini vse bolje v promet, kar pomeni, da so tam daleč znali in zmogli detektirati evropski avtomobilski okus. Po drugi strani je fanscinantna hitrost, s katero se prilagajajo spreminjajočim se okoliščinam – in dajo misliti konkurenci.
Narejen na enaki osnovi kot rio
Za stonica pri Kii pravijo, da je »atraktivni in samozavestni kompaktni križanec«. O samozavesti avta tega 414 centimetrov dolgega avtomobila bi bilo mogoče napisati razpravo v slogu pahljače okusov, ki jih nekateri zelo domišljijsko zaznavajo v vinu, medtem ko o atraktivnosti ne more biti velikega dvoma, še posebej, ko je oblečen v živo rumeno barvo. Svoje doda tudi dvobarvna streha, kar je sicer vse bolj razširjena moda sedanjih časov. In še dilema: kompaktni križanec ali prav tak športni terenec?
Meja je bolj tanka in nedoločljiva kot ona v »našem« zalivu, pri čemer je tistega terenskega kljub 18-centimetrski oddaljenosti od tal (pri 17-palčnih kolesnih platiščih), dveh plastičnih difuzorjih, ki naj bi ščitila podvozje, in plastičnih obrob vseh štirih koles komaj za vzorec. Križanec je oznaka, ki ustreza stonicovi podobi, značaju in verjetno še čemu. Ampak če bi ga kdo imel za petvratno kombi limuzino, ga tudi ne bi bilo treba postaviti pred strelski vod.
Stonic je narejen na enaki osnovi kot občutno manjši rio, z medosno razdaljo 258 centimetrov pa ne napoveduje nemogočega. Spredaj se sedi zelo spodobno, toda nič višje, zadaj je seveda veliko ali največ odvisno od onih spredaj: večji ko so, bolj na zadnjih dveh sedežih grizejo kolena. Manj zadrege je po višini in na dlani je, da se tretjemu na zadnji sedežni klopi piše še precej slabše kot onima na levi oziroma desni.
Dve (skoraj) moteči malenkosti
Ne bi smel prezreti malenkosti, ki to ne more biti – prevleke sedežev, ozaljšane z usnjenim robom, so kvalitetne na otip, še bolj pomembno je, da niso občutljive oziroma jih zlahka očistiš. Ker praktičnost pri avtu kot je stonic, pa naj bo suv ali križanec, ne more biti zapostavljena ali nepomembna, omenjam vsaj dve moteči podrobnosti: prtljažni oziroma nakladalni rob ni tako skromen kot bi moral biti, pa tudi stopnica ob zloženih zadnjih sedežih ni zgolj centimetrska stopnička. Škoda oziroma čudno.
Prtljažnik (352 oziroma 1155 litrov) je volumensko primerljiv z večino konkurentov (fiat 500X, suzuki vitara, renault captur, nissan juke in še in še) tako v osnovi postavitvi kot ob zloženi zadnji sedežni klopi, a prostorninsko zaostaja za onim v capturju. Reče se – nihče ni popoln.
Oblika oziroma videz armature, ergonomija, položaj za volanom in še marsikaj je tisto, kar mora ustrezati evropskemu okusu. Pravzaprav ni niti ene pomembne ali nepomembne malenkosti, ki bi zelo motila. Tudi sedempalčni multifunkcijski zaslon, nameščen sredi armature, ne štrli previsoko in tudi ni prevelik, kaj šele premajhen. Ugaja grafika merilnikov, volan ima veliko stikal oziroma gumbov, toda to ne moti prav veliko. A naj se malo posipam s pepelom glede na prej zapisano, da nič ali skoraj nič ne moti.
Oprema je odvisna od paketa in s tem globine žepa in tam v začetku marca, ko je bila še čisto zaresna zima, je dobro delo ogrevanje sedežev. A je bilo tudi v najnižji stopnji kljub vsemu premočno; se pa z lahkoto navadiš na ogrevan volanski obroč, pa čeprav si daleč od polarnega kroga.
Motor: živahen, odločen
Motor, v tem primeru 1,25-litrski bencinski štirivaljnik, ki je postavljen na začetek ponudbe, in zmore na papirju krmežljavih in neodločnih 62 kilovatov oziroma 84 konjskih moči pri okroglih 6000 vrtljajih v minuti (navora je za 122 Njutnmetrov pri 4000 vrtljajih), je vsaj malce presenetljiv. Končna hitrost, ki pa seveda ne more biti potovalna, pri čemer te na začetku nekoliko preseneti »le« petstopenjski ročni menjalnik, a skoraj zlahka pogrešaš šesto, ne doseže 170 km/h.
Toda agregat je prijazno živahen, tudi odločen, vendar v tem primeru zahteva pogostejše prestavljanje in siljenje v višje vrtljaje. S tem si »nakoplje« občutno hrupnost, račun zlahka izstavi tudi povprečna poraba – nekako 6,5 litra pač ni dosežek, vreden kakšnega posebnega slavospeva. In še nekaj ne moreš spregledati – podvozje na trenutke deluje skoraj grobo in bolj trdo, kot bi se to želel. Vprašanje ostaja: gre del krivde pripisati zimskim pnevmatikam ali katastrofičnemu stanju slovenskih cest?!
Stonic je avto, ki spravlja v zadrego kupce in konkurenco, razlog pa je enak – izbira je tako frustrirajoče pestra, da bega prve in druge. Kiin mali športni terenec (ali križanec, kakor vam drago) ima tako rekoč vse, kar imajo drugi ali še kakšno malenkost več. In v tem je kleč – odločajo malenkosti.
Foto: Miloš Milač