Dilema, ki je tudi travma, je znana – kako se na hitro prilagoditi trgu oziroma kupcem? Misija (skoraj) nemogoče. Ampak obstajajo prijemi, ki jih nekatere avtomobilske tovarne spretno izpeljejo, še posebej, ko in če so globalne, pa vsega hkrati ne ponujajo na vseh trgih. Ford, načeloma in sicer jenkijevski, se je evropski požrešnosti po manjših športnih terencih precej zlahka prilagodil z indijskim ecosportom, v družbo velikih ali vsaj večjih se je zapeljal z ameriškim edgeem.
Skoraj bliskoviti hokus pokus z obema »uvoženima« športnima terencema se je vsaj na stari celini kar zadovoljivo posrečil, saj je ta hip Fordova ponudba skoraj tako pestra, kot je bila (in je še) z enoprostorci. Ampak tem bije navček, najbolj so jih povozili prav športni terenci, ki si režejo skoraj neverjetne evropske tržne rezine. Tovarna iz žalostnega detroitskega Dearborna (z nemško in britansko podružnico na tej strani) pa s tremi različnimi SUV ni več tako bosa in gola, kot je bila še pred nedavnim.
Edge je kljub nekaterim evropskim »popravkom« precej tipičen predstavnik ameriške filozofije SUV. Osnovo si deli z nam veliko bolj znanim mondeom, pa enoprostorskima S-maxom in večjim galaxyjem. S 480 centimetri dolžine tudi v Evropi še zdaleč ni med največjimi oziroma najdaljšimi, doma pa se vozi v družbi srednje velikih. Njegova karoserijska obleka ni nastala v kakšni apeninski oblikovalski šoli, a mu tega ne kaže zameriti – fordi, naj gre za klasične osebne avtomobile, enoprostorce ali pa SUV oziroma križance, po tej strani pač ne izvabljajo kakšnih posebnih vzdihov.
Obstajajo tudi izjeme, ki potrjujejo to pravilo, a načeloma fordi ostajajo nekakšni ljudski avtomobili po ameriško. Morda, res morda, je to tudi prednost edgea, ki se še posebej v najbolj razkošni izvedbi vignale hoče in želi primerjati predvsem z audijem Q5, pa BMW X5, mercedesom ML in še kakšnim te vrste. A naj bo razlaga morebitne prednosti prihranjena za konec.
Notranje prostoren in prtljažniško razsežen
Bolj kot zunaj je edge ameriški znotraj, in to v dobrem. Veliko je različnih in uporabnih odlagalnih prostorov; sredinski predal med prednjima sedežema je denimo tako globok, da vanj potisneš roko skoraj do komolca. Tudi če ni vignale – rebrasto usnje na vseh sedežih, vanj oblečena armatura, vratne obloge ... –, je edge dobro opremljen, kar je znova ameriška značilnost. In ve se, kako je s tem, kajti oprema zakrije kakšno nerodnost, pravzaprav naredi avtomobil.
Prostornost oziroma udobnost sedenja je naslednja dobra stran tega jenkijevskega SUV. Kar razkošna sedeža spredaj, zadaj dovolj prostora za dva in celo za tri, pa naj gre za kolena, višino oziroma glave. Seveda bi bil naglavni greh, ko oziroma če zadnjih sedežev ne bi bilo mogoče zložiti v ravno površino in če tega ne bi bilo mogoče storiti kar iz prtljažnika. Prav pride tudi možnost nastavitve naklona zadnjih naslonjal, še bolj volumen prtljažnika: od 602 do 1.847 litrov je na voljo, pri čemer ni tako nobel obdelan, da ne bi prenesel špecerije iz kakšnega plebejskega Lidla …
Ob vsej tej ameriški avtomobilski naravi ne moreš in ne smeš prezreti vsaj še dveh dobrih reči: enostavno oziroma zelo hitro odpiranje ter zapiranje prtljažnika z brco pod zadnji odbijač. To imajo tudi drugi, a pri edgeu deluje navdušujoče – nobene posebne nožne telovadbe in velika vrata se odprejo oziroma zaprejo, kot bi rekel »mizica, pogrni se«. Po nekaj desetih kilometrih tudi ugotoviš dobro zvočno izolacijo in si rečeš, da je radio res »dober« (kar tudi je), a nato izveš za sistem aktivnega zmanjševanja šumov v notranjosti. Morda bi si morali nekaj podobnega omisliti tudi tisti, ki so prepričani, da SUV-američan v nobenem pogledu ne more biti konkurent.
Varčen in spodobno živahen dizel
Kaj moti? Vsekakor nekoliko živčno oziroma nenatančno delovanje vsaj dveh asistenčnih sistemov. Tisti, ki skrbi, da edge ostaja na voznem pasu (lane assist), je malce preveč nasilen ali pa odločen; zdi se, kot bi se z njim nenehno prepiral, ker te skoraj ne pusti čez črto, če ne vklopiš smerokaza. To je sicer prav, a je sunek na volanu vendarle preveč boksarski. Samodejni preklop med dolgimi in zasenčenimi lučmi je pogosto nekoliko prepozen, po drugi strani ne prepozna nekaj slabše osvetljenih avtomobilov pred seboj in jih veselo osveti. Tudi kakšno sicer dobro osvetljeno krožišče mu povzroča nekaj zadrege, saj se vanj zapelje, ne da bi trenil z dolgimi lučmi … Nič usodnega, seveda, a nekaj več intuitivnosti ne bi bilo odveč.
Dokaj dolg in razmeroma visok (175 centimetrov) ter s povsem resno, 20-centimetrsko oddaljenostjo trebuha od tal je edge spodoben terenec, a je seveda vprašanje, koliko »terenskosti« si želi in mu je lastnik namenja. Njegovemu pogonu pomaga sredinska sklopka, kar v prevodu pomeni, da gre večina moči na prednji kolesni par, zadnji pa jo dobi le tedaj, ko spredaj ni več pravega oprijema. Ni nobene zapore diferencialov, reduktor pogonske moči je že zdavnaj pozabljen in seveda nesmiselen, kar torej pomeni, da treba dobro presoditi, kdaj se odpelješ v kakšno blatno grapo. Se pa lepo pelje (tudi) na makadamu, dobro ga čutiš na volanu, med hitrejšo vožnjo na gladkem pa vsaj malo zboli za znano boleznijo pokimavanja in nagibanja.
Ko se spogleduješ s skoraj dvema tonama, ko te je kar nekaj v višino in tudi daljino, si športni terenec ameriškega pedigreja, je pričakovano, da za prenos moči skrbi samodejni šeststopenjski dvosklopčni menjalnik powershit, v nosu pa se vrti dizel, kar je seveda evropsko dojemanje stvarnosti SUV. Ta je bil smiselna izbira že veliko prej, preden se je začel sedanji protidizelski holokavst. Pravzaprav je agregat neameriški: dva litra gibne prostornine je evropska »mera«, tudi 154 kilovatov oziroma 210 konjskih moči pri 3.750 vrtljajih in 450 newtonmetrov navora ni nekaj megalomanskega.
Seveda odpade silovito pospeševanje, je pa edge spodobno živahen in hiter (končna hitrost precej čez 200 kilometrov na uro) in pri porabi nič ameriško požrešen, kajti povprečna poraba okoli osem litrov je ob vseh gabaritih in dveh tonah teže zelo spodoben dosežek. Pomeni, da ima edge ameriški pedigre, pa kar precej evropskega značaja.
Največji in verjetno tudi najprivlačnejši adut forda edge vignale v primerjavi s tekmeci je gotovo cena, kajti za 57.700 evrov dobiš dimenzijsko dovolj razsežen, nalezljivo udoben, zelo dobro opremljen in vozno spodoben suv. Ne dobiš pa premijskosti – usnje na sedežih in pestra oprema le nista dovolj –, tako poudarjene in značilne za germansko-skandinavsko SUV-konkurenco, in posledično malce neizrazitega bogataškega pečata. In tisti, ki tega noče in mu je zoprno, ni v dilemi …
Foto: Gašper Miš