Pravila nakupa službenih vozil v podjetjih jih še pred nekaj leti niso vključevala, tudi sama logika racionalnosti in uporabe govorijo proti njim, a zdi se, da je njihov prodor tudi v službene vozne parke neizbežen. Govorimo o športnih terencih, ki so zasedli tudi srednji in poslovni razred. Kljub očitno neracionalnim lastnostim – imajo večjo maso, večjo porabo, višjo ceno in slabše zmogljivosti v primerjavi s podobno velikimi limuzinami, karavani in enoprostorci – zmagujejo na skoraj vseh področjih. Polnijo parkirišča in garaže zasebnih kupcev, vse bolj pa tudi, čeprav še vedno v majhnem obsegu, tudi vozne parke podjetij. »Tam, kjer si službeni avto izbira zaposleni, se zelo pogosto odloči za športnega terenca, če ga izbira šef ali odgovorni za nakup službenih vozil, pa zmaga excellova tabela, z njo pa klasično zasnovani avtomobili,« je pojasnilo, ki oriše dogajanje na trgu.
To seveda ni napačno. Tudi zato, ker se novodobni športni terenci po zasnovi in lastnostih vse bolj približujejo klasičnim, ob tem pa ponujajo tudi nekatere edinstvene lastnosti, ki so začarale voznike. Z manjšanjem mase, le prednjim ali zadnjim pogonom, manj zajetnimi merami in višino, manjšo porabo in, zaradi vse večje konkurence, tudi bolj ugodno ceno se novodobni športni terenci tudi po vrednosti glede na ceno postavljajo vse višje in zato pomenijo vse boljšo alternativo klasiki.
Po trendih, tako priljubljenem višjem položaju za volanom in uporabnostjo pa so že dolgo v ospredju, če že njihova sicer vse mehkejša robustnost v tem delu trga ne igra prav pomembne vloge.
