V razredu največjih limuzin, če ne štejemo ultraluksuznih rolls-royceov in bentleyjev, šteje klasika – po obliki karoserije, ureditvi potniške kabine, ki mora ponujati razkošje za štiri, tudi pet potnikov, in pogonu, kjer štejejo prostornina in valji. Manj kot šest valjev je greh, osem je ravno prav, 12 pa razkošje, ki se počasi poslavlja.
Luksuzne limuzine, najbolj prepoznavne so mercedes-benz razreda S, BMW 7 in audi A8, so se v zadnjih desetletjih sicer prilagodile trgu. Osemvaljne bencinarje so večinoma zamenjali šestvaljni dizli, limuzinske oblike so postale skoraj kupejevske, a brez vpliva na prostornost kabine, motorji pa so vse manjši. Pojavili so se štirivaljniki v povezavi z elektriko, osrednja izbira pa je ostal tih, uglajen in varčen šestvaljni dizel.
Orjaška limuzina pije po kapljicah
Takšnega ima tudi novi audi A8, trilitrski stroj zmore krepkih 210 kilovatov (286 konjskih moči) in 600 newtonmetrov navora. Ob tem uradno porabi 5,6 litra nafte na sto kilometrov oziroma realnih 6,9 litra ob varčni vožnji, na cesti od Kranja do Portoroža pa do 8,5 litra, kot smo izmerili na poti nazaj, ko smo dizla pogosteje zavrteli v višje vrtljaje.
Odlična kombinacija, ki ne pušča neuresničenih želja in utegne trajati, če bodo inženirji dušikove okside držali v zakonskih mejah med meritvami in tudi v praksi. K ugodnim številkam pripomore 48-voltno električno omrežje z litij-ionsko baterijo, ki tvori mehek hibrid. Med hitrostjo 55 in 160 kilometrov na uro se motor ob spuščenem plinu izključi za 40 sekund.
Skoraj popolna digitalizacija v kabini
Kabina pa odpira nov svet digitalizacije, v katerega je Audi vstopil odločno, še precej bolj kot Mercedes-Benz in BMW, ter skoraj v celoti izbrisal klasične gumbe. Sicer precej enostavna in v primerjavi z razredom S manj razkošna armaturna plošča, ki z ravnimi linijami poudarja Audijevo uniformiranost, je nabita z digitalno vsebino. Pohvaliti moramo v praksi res najboljši sistem za prepoznavo govora doslej – le dotik tipke na volanu in govorni ukaz (v angleščini) bo priklical cilj v navigaciji, radijsko postajo ali kaj drugega.
Nešteto funkcij, prstni odtisi in prenizki zasloni
Že znani virtualni kokpit, ki prekriva celotno območje merilnikov, je postal nova klasika s prilagodljivo velikostjo merilnikov hitrosti in vrtljajev, karto navigacije, ki se razteza od enega do drugega skrajnega roba, ali podatkov v osrednjem delu, kjer se prikazujejo podatki potovalnega računalnika, radijskih postaj in še kaj.
Gremo na desno, kjer sta dva, ne le en zaslon. Zgornji 8,6-palčni deluje le na dotik (Audijev vrtljivi vmesnik MMI se je poslovil), drsanje med ikonami pa omogoča hitro preletavanje vsebin, izbiro pa potrdi le nekaj močnejši pritisk na eno izmed ikon, kot bi pritiskal na izumrle gumbe. S spodnjim 10,1-palčnim pa ukazujemo klimatski napravi, gretju in hlajenju sedežev, spuščanju in dviganju senčil, gretju stekel (prednje nima več žice) in še čemu. Veliko funkcijam lahko ukazujemo tudi na volanu.
A brez zamer ne gre, zaslona na sredinski konzoli sta postavljena precej nizko, zato odvračata pogled voznika s ceste (delna rešitev je pogled na projekcijski zaslon oziroma head-up display), prstni odtisi pa se na sijočih zaslonih in drugih bleščeče lakiranih površinah hitro poznajo, v soncu pa prav udarijo v oči.
Prvi razred v zadnjem delu
Na zadnji klopi oziroma sedežih – testni A8 s podaljšano medosno razdaljo in 5,3 metra skupne dolžine je imel dva posamična fotelja – se sedi izjemno. Mehki in bogato odmerjeni sedeži potnike zazibljejo v spanec, noge lahko skoraj povsem iztegnejo. Desni direktorski sedež pa omogoča tudi to, da naprej pomaknjeni prednji desni sedež ustvari prvi razred, v katerem iztegnjene noge počivajo na počivališčih hrbtišča prednjega sedeža.
Vse skupaj nadgradi še pomična tablica, s katero ukazujemo klimatski napravi, pomiku sedežev (vzdolžnemu in naklonskemu) ter se igramo z nekaj funkcijami. Senzorska LED-svetila, posejana po stropu in vratih, pa ustvarijo čaroben občutek zadnjega dela audija A8, ki v tem pogledu sodi med najrazkošnejše avtomobile razreda.
Lahek, a ne več popolnoma aluminijast
A8 je bil vselej tudi vozniški avto, del tega poslanstva pa je ohranil tudi v novi generaciji. Lahka karoserija z 58-odstotnim deležem aluminija ter preostankom iz jekla, plastične mase in ogljikovih vlaken ter premi, delno izdelani iz magnezija (povezovalni stabilizator vzmetnih nog), prinašajo za tako velik in bogato opremljen avto dokaj razumno maso 2.075 kilogramov, štirikolesno krmiljenje in natančen volanski mehanizem pa dodatno pripomorejo k dinamiki, ki je za 5,3 metra dolgo limuzino naravnost zgledna. A8 je hiter, stabilen, zaradi nastavljivega zračnega podvozja po želji mehko ali čvrsto blaži neravnine in vselej pušča zelo suveren občutek za volanom.
Premalo natančen med črtami
Zmotil nas je le premalo natančen sistem za vožnjo znotraj cestnih črt, ki v povezavi z radarskim tempomatom avtu dovoli vožnjo blizu roba ceste, in ne znotraj črt, ter je ob tem še nemiren.
Kopica asistenčnih sistemov je zaradi preglednosti razdeljena v tri sklope. Avtonomna vožnja tretje stopnje v A8 še ne deluje (popolna avtonomnost v gostem prometu do 60 kilometrov na uro in na posebnih odsekih avtoceste pri višjih hitrostih), ker mu zakonodaja tega ne dovoljuje.
Drag in z bogato slovensko opremo
Veliko opreme, opisane zgoraj, je sicer na seznamu dodatkov, a A8 50 TDI quattro tiptronic (z opremo za slovenski trg) za pričakovanih 107.500 evrov oziroma za 114.020 evrov (podaljšana različica) tudi v serijski različici ponuja kar bogato založenost, kar neposredno prinaša prihranek.
Ima denimo matrične LED-žaromete z dinamičnimi smerniki, električno odpiranje in zapiranje prtljažnika, usnjene sedeže s spominsko funkcijo, zmogljivejšo navigacijo MMI plus, kamero za prepoznavo prometnih znakov, že omenjeno ambientalno osvetlitev in še marsikaj. Ni pa presenečenje, tudi pri tekmecih ne, da dodajanje opreme ceno dvigne v višave. Pri testnem A8 L denimo na 160 tisoč evrov, pri čemer sta manjkali prednja in zadnja kamera in še kaj.
Foto: Miloš Milač, Aleš Beno in Uroš Božin
