Ko so v detroitskem Dearbornu določali modelsko paleto za to stran Atlantika, športni terenci še niso bili takšna tržna zvezda kot so zdaj. Tudi zato je na njihovem seznamu neobičajno veliko enoprostorcev, SUV pa je bilo še pred časom le za vzorec. S-max, pa naj gre za izvedenko z opremskim paketom titanium, dizelskim motorjem s 180 konji in štirikolesnim pogonom AWD, ali pa varianto s premijskim paketom opreme vignale in prav tako dvolitrskim dizlom, ki ima živahnih 210 konjev, je v Fordovi ponudbi nekako na sredini.
Seveda bi lahko bilo tudi drugače, kajti Ford ima veliko izkušenj tako s športnimi terenci kot enoprostorci, saj je izvirni DNK enih in drugih (tudi) jenkijevski. Takšna Fordova modelska neenakomernost dokazuje težavno ugibanje avtomobilske prihodnosti, pri čemer je nesporno, da se tovarni, eni izmed ameriških »treh velikih«, ni povsem posrečil pogled v stekleno kroglo. A enoprostorci, tudi takšni, kot je S-max, niso tržni osamelci, njihov evropski in tudi slovenski tržni potencial ni tako skromen, da bi jim bil avtomobilski navček. Vsaj ta hip (še) ne.
Kje pa so drsna vrata?
S-max ni ameriško velik ali dolg, toda 483 centimetrov je evropsko dovolj spoštljivih. Ne deluje mogočno, je pa občutna teža variante s štirikolesnim pogonom (1.809 kilogramov), kar se ob vsem drugem pozna tudi pri porabi, a tem pozneje. Bistvo vsakega enoprostorca je seveda prtljažniška in sedežna razsežnost, ki mora biti kombinirana s praktičnostjo. Vse te zmesi oba forda tudi imata, žal nimata drsnih vrat, tako kot precej manjši B-max in prav tako nekaj manjši C-max v podaljšani (grand) izvedbi. Zakaj drsna vrata? Ker odpadejo zadrege s (pre)tesnim parkiranjem, ker sta vstop in izstop načeloma lažja in še kaj bi se našlo. Da so nekaj dražja, je verjetno jasno, a je dražje še marsikaj tistega, kar ta avto ima.
S-max je lahko pet- ali sedemsedežnik. Če je prostora za kvintet, je prtljažnik skoraj megalomanski, še posebej tedaj, ko so zložena naslonjala treh posamičnih sedežev v drugi vrsti. Toda površina sedežev naredi stopnico, kar ni v prid večji uporabnosti, pa tudi prtljažni rob ni tako skromen, da ga ne bi opazili. A je v najboljšem primeru na voljo 2.200 prtljažnih litrov, kar je toliko, da se ob počitniških selitvah precej zmanjšajo možnosti za družinski prepir »to gre, ono pa ne gre z nami«. Je pa nenavadno, da ga prekriva rolo, ki ne zmore dobro skriti prtljažne vsebine. Škoda, nepotrebna in po svoje nevarna pomanjkljivost. S-max je nedvomno čistokrvni enoprostorec z opaznimi ameriškimi koreninami, saj je tudi odlagalnih prostorov ter držal za kozarce oziroma večje plastenke v kar spoštljivem obilju.
Za avtomobile z vsaj delnim ameriškem pedigrejem – saj se menda ve, da je Fordova evropska centrala v zelo germanskem Kölnu –, je značilna dobra opremljenost (vsaj tako je bilo nekdaj) in to drži tudi za S-maxa. Res je armaturna plošča precej manj polna, kot je bila še pred nedavnim, toda opremski paket titanium je bogat, seznam dodane (doplačljive) opreme pa zanimivo dolg.
To se seveda pozna pri ceni (o čemer še kaj rečemo), a naštejem vsaj nekaj malega: kolenska zračna blazina za voznika, zračni varnostni zavesi za prvo in drugo vrsto sedežev, v usnje oblečen volan, kup elektronskih varnostnih sistemov, večbarvna led-osvetlitev notranjosti, samodejno preklapljanje žarometov (kar deluje z malenkostno, toda opazno zakasnitvijo), panoramska streha, aktivna pomoč pri parkiranju, posebej omenjam kar 19-palčna platišča (ki so sicer všečna, a pripomorejo tudi k temu, da veliko bolj kot sicer čutiš problematičnost cestne podlage) ... Veliko vsega in ve se, da oprema »naredi« avtomobil. In tudi končno ceno.
Vignale (še) ni premijski odličnež
Kaj pa opremski paket vignale, ki naj bi sicer bolj »ljudskemu« fordu dodal nekaj imenitnosti, morda očitno želene prestižnosti, s tem pa bolj enakopravno kosanje s premijsko enoprostorsko konkurenco? Dvobarvne usnjene prevleke sedežev delujejo dopadljivo, ugaja modra ambientalna osvetlitev notranjosti, avtu lepo "pašejo" lahka platišča, voznik sme biti vesel nekaterih dodatnih reči, saj je deležen notranjega in zunanjega čiščenje vozila v določenem času, brezplačnih servisnih pregledov in podobnega. Premijski vignale ima seveda svojo ceno, kajti z vso dodatno opremo se ta zviša za skoraj 12 tisoč evrov (v primerjavi z opremskim paketom titanium)! Ampak že tedaj, ko je Ford predstavljal svojo divizijo vignale, je bilo rečeno, da računa le na kakšnih 15 odstotkov kupcev. Če bodo ti menili, da je paket vreden zahtevanega denarja, tudi prav. Vendar se zdi, da mu manjka nekaj odličnosti, tiste značajske lastnosti, ki so jo predvsem germanske znamke izpilile do skoraj osupljive popolnosti.
Treba pa je priznati, da vignale ni zgolj opremski paket in da so bili Fordovi snovalci zelo pozorni. Pri S-maxu boste tako denimo opazili več kromiranih delov na karoseriji, posebna kolesa, mehko usnje na sedežih in armaturni plošči, dodatno zvočno izolacijo, ki trušč zmanjša za dva (motor) oziroma tri (podvozje) decibele, Sonyjev avdiosistem z desetkanalnim ojačevalnikom in 12 zvočniki, vmesnik sync tretje generacije in povečan nadzor kakovosti za dodatnih sto točk. Obenem boste prve tri redne servise in tri podrobna čiščenja avtomobila na leto dobili zastonj. Prevzem in dostava avtomobila, namenjenega na servis, pa sta del dodatne (doplačljive) ponudbe.
Če se vrnemo k tehniki, fordi in tudi enoprostorski S-max se peljejo se dobro. Svoje seveda najprej opravita oba motorja, torej 2,0-litrski turbodizel s 132 kilovati oziroma 180 konjskimi močmi, še bolj oni v vignaleju, ki ima 154 kilovatov oziroma 210 konjev. Moči je dovolj, pa naj bo avto na pol prazen ali precej poln, ugaja dvosklopčni samodejni menjalnik powershift, ki utegne biti dovolj hiter tudi za tiste, ki mislijo, da so hitrejši – prestavljanje je tekoče, nekako zvezno in ga za volanom tako rekoč ne občutiš, končna hitrost (206 oziroma 218 kilometrov na uro) več kot zadovoljiva. Pravzaprav S-max ljubi dolge vožnje, tam je na svojem, podvozje je skoraj imenitno, volan natančen, zavore odmerljive in učinkovite, ugaja dobra zvočna zatesnjenost potniškega prostora v obeh primerih.
Titanium žejen, vignale sprejemljiv
In poraba. Pri izvedenki titanium je velika, s povprečjem 8,8 litra prevelika; morda je posledica dejstva, da je bil avto sveže nov, svoje je dodal štirikolesni pogon (njegovo delovanje oziroma vklop ter prenos moči na zadnji kolesni par je povsem neobčuten) in s tem posledično teža. Je nujno vprašanje o smiselnosti pogona na vsa kolesa pri enoprostorcu, kot je S-max? Presoja kupca, logično, in s tem je debata končana. Še podatek o porabi pri različici vignale: okoli 7,5 litra, kar pa je povsem sprejemljiva številka.
Censka primerjava ni presenetljiva, saj je vignale občutno dražji. Je pa povsem nesporno, da gre za izvedenki, ki ne bosta v številnih slovenskih garažah. Premijski vignale z najmočnejšim dizlom tako stane najmanj 44 tisoč evrov evrov. S-max titanium z nekaj manj moči, a štirikolesnim pogonom pa slabih 39 tisoč evrov.
Ford S-max je v vsakem primeru enoprostorec, ki mu težko očitaš kakšno resno, veliko pomanjkljivost. Morda je največja pomanjkljivost (iz vidika prodaje), da ni SUV. Hkrati pa je to tudi njegova največja prednost. Tisti, ki cenijo kombinacijo luksuza in prostora, boste vedeli, za kaj gre.
Foto: Miloš Milač
