Avtomobilske tovarne si dajo precej opraviti z imeni oziroma oznakami, toda japonskemu Mitsubishiju se je »posrečilo« nekaj neobičajnega: space star je bil nekoč čistokrvni enoprostorec, sedaj pa je prav tako čistokrvni (mestni) malček. In če ga kdo vidi oziroma razume kot naslednika nekoč tudi pri nas dokaj uspešnega colta, ki se je avtomobilsko upokojil 2012., tudi ne bo neodpustljiv greh.
Space star se je na novo karoserijsko oblekel pred dobrega pol leta, se tehnično in sicer posodobil ter se hkrati potegnil za dobrih osem centimetrov na skupaj 3795 milimetrov. Značajsko se torej vozi v razredu manjših avtomobilov, ki jim je najprej namenjeno mestno življenje, a je povsem jasno, da je uporaben tudi na drugačen način. Mimogrede – japonska avtomobilska hiša je od letošnje pomladi v lastniškem naročju zveze Renault-Nissan, kar morda pomeni, da bo space star nekoliko popestril koncernsko konkurenco (renault twingo, morda tudi nissan micra), a se zdi, da mali mitsubishi vendarle nagovarja nekoliko drugačen okus in kupce.
Kje je multifunkcijski zaslon?
Space star navzven ne ponuja podobe, pri kateri bi morda zastal dih in bi se zlahka navduševal nad izvirnimi potezami in mojstrstvom dizajna. To je petvratna kombilimuzina, pri kateri so kolesa tako spredaj kot zadaj potisnjena skoraj v skrajne kote – da znotraj ostane čim več prostora. Zadek je oplemeniten z dovolj opaznim spojlerjem, kolesa so petnajstpalčna (serijsko pri najbogatejši opremi intense), testni avto je bil obarvan vinsko temnordeče in predstavlja v naboru devetih barv novo možnost. Malenkost, ki jo omenjam predvsem zaradi tega, ker so bile japonske avtomobilske tovarne še nedolgo tega pri barvah veliko bolj zadržane, celo nerazumno konservativne kot so danes.
Če mitsubishi navzven ne razburja, utegne razburiti ali vsaj presenetiti njegova notranjost. Pa ne zaradi kakšne posebne nerodnosti, skromne ergonomije, vprašljivih materialov, površne izdelave, kar bi bilo zelo čudno. Na njegovi armaturi, povsem klasični oziroma s tremi analognimi merilniki, ki se deloma zajedajo drug v drugega, prijazno neposrednim volanom, kratko in dovolj natančno ročico 5-stopenjskega ročnega menjalnika, ni multifunkcijskega zaslona!
Tam, kjer bi »moral« biti, je radijski sprejemnik, pod njim gumbi za upravljanje klimatske naprave. Ni tistega, kar je sveti gral današnjih avtomobilov, nekaj, brez česar si številni ne znajo predstavljati štirikolesnika, kajti biti nenehno povezan oziroma on line, je na seznamu must have! Nekaj malega multifunkcijskega prevzema volan, a to ni to. Si upam – priznati? Nič, pa res nič nisem pogrešal »televizorja«, ki se običajno boči sredi armature, jemlje prostor in nesramno odžira pozornost. Ampak vprašanje je, koliko je (še) takšnih, ki se jim to zdi fino in ne zapadejo v abstinenčno krizo?!
Okreten in v mestu na svojem
Sicer pa notranjost zanika značaj, ki ga space staru določa liliputanska zunanja dolžina. Medosna razdalja (2450 milimetrov) ne napoveduje morda najpomembnejša aduta tega daljnovzhodnega malčka – prostornost. Sprednja sedeža sta povsem spodobna, tudi zadaj dva po višini. Odpiranje zadnjih vrat je takšno, da se tudi nekoliko nadstandardni brez posebne zadrege spravijo tja zadaj. Prtljažnik z osnovnimi 175 litri volumna ni v razrednem vrhu, ima pa dvojno dno, tudi luč (kar ni razumljivo samo po sebi) in seveda nekaj prtljažno-nakladalnega roba, kar pa v tem primeru ne more biti kakšen velik minus.
Zadnja sedežna naslonjala se podirajo v znanem razmerju 60/40 in podrta ustvarijo komaj občutno gubo, japončka nedvomno daje tudi abstinenca različnih odlagalnih prostorov. In da se čudim, zakaj je potovalnemu računalniku mogoče ukazovati s predpotopno palčko, ki je zasajena v merilnik hitrosti, spada v nekakšen železni repertoar pripomb na račun predvsem daljnovzhodnih avtomobilov.
Space star je pravi »star« v mestnem prometnem megalopolisu, to je njegovo igrišče, pa ne le zaradi skromnih dimenzij. Okretnost je še ena tistih dobrih lastnosti, ki jo moraš ceniti, kajti njegov obračalni krog meri vsega 4,6 metra. Vodljivost je naslednja dobra reč, to pa je »posledica« izboljšanega vzmetenja oziroma blažilnikov. Parkiranje je zaradi tega nekaj, kar tudi ob odsotnosti parkirne elektronike zelo hitro postane enostavna rutina, ki jo skoraj nonšalantno razkazuješ.
Motor je volumenski motorček, saj je bencinskega trivaljnika za manj kot liter in dva deci (1193-kubičnih centimetrov). Oglaša se z značilnim zvokom in daje takoj vedeti, da driftanja in kakšnega podobnega kurjenja gum pač ne bo. A vendar je njegova odzivnost kar spoštljiva, kar ob teži (845 kilogramov) in največji moči (59 kilovatov oziroma 80 konjskih moči) niti ni vesoljno presenečenje. Končna hitrost je tam nekje pri 165-170 km/h, vendar je tedaj v avtu precej hrupno, razlika v porabi pri mestni in relacijski vožnji pa tudi ni povsem zlahka zanemarljiva (5,5 do 7,3 litra).
Zakaj na novo oblečeni in sicer prenovljeni ter z imenom vsaj nekoliko zavajajoči space star ni bolj sijoča zvezda slovenskega trga, ko pa mu ni mogoče očitati nič usodnega? Morda zaradi tega, ker nima vsesplošne prepoznavnosti germanskega up!, twingovega slovenskega pečata in seveda ne karizme latinskega fiata 500. Najbolj mu škoduje tržna anonimnost.
Foto: Janez Kovačič