Travnik v avstrijskem Lungau v bližini Salzburga se v zimskih mesecih prelevi v izjemen vozniški poligon, kjer se kalijo najboljši, pa tudi bolj povprečni vozniki. Drsenje po ledeni, delno zasneženi in različno oprijemljivi podlagi s štirikolesno gnanimi opli insigniami na prvi pogled deluje kot igrišče za velike otroke, ki sproščajo adrenalin in izživljajo vse tisto, kar je v prometu prepovedano.
Divje drsenje avtomobilov, snežni pršec, ki ga dvigujejo drseča kolesa, zasuki, obrati in ples štirikolesno gnanih avtomobilov so predstava za avtomobilske navdušence in tudi tiste, ki jim avtomobili niso prav blizu.
V krutih zimskih razmerah so na preizkušnji tehnika avtomobilov, podvozje, pogon, krmilni mehanizem, tudi pnevmatike in seveda veščine voznikov, ki na poligonu lahko pridobijo dragoceno znanje, ki pride še kako prav takrat, ko gre zares: ko avto zdrsne v prometu, ko se je na drseči podlagi treba hitro in varno umakniti, uloviti ravnotežje ob polnem zaviranju in se izogniti nesreči po lastni ali tuji neumnosti.
Led je idealen za učenje veščin
Na ledu se vse dogaja pri manjših hitrostih, zato je idealen poligon za pridobivanje vozniških veščin. Odzivi avtomobila na podlago in vozniške odzive so namreč enaki. Naučiti pa se jih je mogoče le s poznavanjem zakonov fizike in tehnike v praksi, v male možgane pa si je mogoče veščine vtisniti le z večkratnimi ponovitvami. Pravi vodje pa so lahko le mojstri volana, dirkaški mojstri, ki so tudi tokrat vodili karavano slovenskih novinarjev.
Razlog je v tem, da najboljši dirkači izvrstno obvladujejo avto in znajo dobro oceniti vozne razmere, zato so tudi varnejši vozniki od drugih. V mejnih voznih razmerah na asfaltu, snegu ali ledu pridejo do izraza vse izkušnje, ki so si jih pridobili v številnih bojih za stotinke na dirkališčih in relijih.
Trije mojstri volana
Zato je Opel za inštruktorje na treningu zimske vožnje v avstrijskem Thomatalu postavil slovita imena iz avtomobilskega športa. Sascha Bert je kariero začel v kartingu, nadaljeval pri formuli 3, 24 ur Nürburgringu in v DTM, Tom Schwister se je kalil v formuli BMW ADAC junior, formuli 3, seriji V8 star in porsche carrera cupu, Günter Bernhard pa si je v zadnjih 20 letih nabral licence za inštruktorja za osebne in dirkalne avtomobile, tovornjake, kombije, avtobuse in motocikle.
Ledeno hladen Sascha Bert
Najspretnejši med njimi je ledeno hladni Sascha Bert, ki je poskrbel za uvod z mojstrskim plesom insignie 2.0 turbo, obute v dvomilimetrske žebljičke na pnevmatikah, na improvizirani ledeni progi. Zdelo se je, da Bert sploh ne zna voziti naravnost, saj je poslovna limuzina drsela brez premora, tudi na ravnem delu proge. Pred vsakim zavojem jo je spravil v drugo smer drsenja, nežno in odločno, brez sunkovitih gibov in mojstrsko natančno. Temu se reče občutek!
Naj vas sneg ne prestraši!
»Led in sneg na cesti marsikoga prestrašita. To je sicer dobro, če zaradi tega vozite počasneje. Ni pa dobro, če vam strah upočasni vaše odzive,« nam je pred odhodom na progo povedal inštruktor Günter Bernhard, ko smo s štirikolesno gnanimi insigniami zapeljali na progo. Turbomotor s 191 kilovati (260 konjskimi močmi) je imel očitno preveč moči za drsečo podlago, zato je bilo potrebne še več previdnosti na plinu. Že pri speljevanju, še bolj v zavojih ledenega poligona, ko smo za lažje drsenje izključili delovanje sistema za nadzor zdrsa (ESP je še deloval).
Učinkovit pogon
Štirikolesni pogon s tehnologijo twinster (modul za pogon zadnjih koles deluje s sistemom dvojne sklopke brez diferenciala) pa se je na takšni podlagi izkazal precej bolj, kot ga imamo na asfaltu sploh priložnost spoznati. Ob rednem odnašanju zadka je sistem večji del navora prenašal na zunanje zadnje kolo, pri siljenju sprednjega dela iz zavoja pa na notranje in tako vsakič dobival boj z drsečo podlago.
Nežni odzivi, nežno drsenje insignie
Po nekaj krogih ledenega poligona smo 4,8-metrsko insignio že lahkotno prelagali iz zavoja v zavoj, drseli po ravnini, nihali z zadkom in ga vsakič znova, zaradi hitrih, a nežnih odzivov na plinu in volanu, ujeli in pahnili v drsenje v nasprotni smeri. Na istem poligonu je Bernhard postavil dve oviri, ki sta pomenili klasično vajo zaviranja. Tu smo morali premagati prej omenjeni strah pred drsečo podlago. Tudi na ledu sta namreč pred oviro potrebna zaviranje na polno in v istem hipu hiter odziv z volanom, s katerim smo stožčasto oviro obvozili.
Ko konjske moči ne pomenijo ničZa slovo od poligona še tekma na čas, kroženje po drsečem ovalu, kjer so bolj kot na drugih delih poligona prišle prav preudarnost in nežnost pri dodajanju plina, pa tudi pravilna hitrost pri vstopu v zavoj. Več nežnosti pri vstopanju in odločnost pri izstopanju iz zavoja sta prinesli dober rezultat, preudarno vrtenje volana prav tako, saj je vsako pretiravanje sprednja kolesa spravilo v zdrs proti robu poligona in zaviranje avtomobila. Tudi ta izkušnja je postregla z resnicami, ki še kako pridejo prav na spolzki cesti. Panika ne pomaga, še manj hitri odzivi. Položaj boste rešili le s preudarnimi in nežnimi odzivi.
Z mokko X po gozdnih kolovozih
Za konec še izkušnja s štirikolesno gnano mokko s klasičnim elektronsko nadzorovanim pogonom in brez prenosa navora med posameznimi kolesi na premah. Sprednje verige so dobro grizle v klanec okoliškega gozda. Vzpetine je visoko nasajena mokka X premagovala tudi s spektakularnim, a nič nevarnim dvigom zadnjega zunanjega kolesa. Pri spustu navzdol pa se je delno izkazal sistem za nadziran spust, ki je sicer vzdrževal želeno hitrost, a je pri vsakem dodajanju plina zahteval vnovično nastavljanje.
Foto: Opel in Miloš Milač