Avtomobilski sejem v Washingtonu se težko kosa z mednarodnimi v Detroitu, Ženevi ali Tokiu, kljub temu je gostil svetovno zbirko največjih avtomobilskih proizvajalcev. Ker gre za ameriško prestolnico, ima salon večji pomen za zvezne zakonodajalce in predpise, ki lahko vplivajo na industrijo.
Okusiti sem želel ameriške avtomobile in modele, izdelane za ameriški trg, ki si jih na evropskih cestah in salonih ni mogoče ogledati.
Salon je bil razdeljen na prostora z domačimi in tujimi avtomobilskimi proizvajalci. Z izjemo znamk Cadillac, Mercedes-Benz in Tesla, so se sejma udeležili vsi. Najbolj oblegan in največji prostor so zasedli pri Jaguarju in Land Roverju, kjer so za razstaviščem uredili terenski in cestni poligon testnih terencev. Najbolj odmevna pa je bila predstavitev nove generacije jeepa wranglerja.
Poltovornjak, ki prebudi otroka v tebi
Nam znani prenovljeni ford ranger je bil na sejmu eden najmanjših poltovornjakov. Splezal sem v fordovega F250 super duty. Občutek je bil podoben, kot takrat, ko me je oče v mojih otroških letih posadil na sedež avtomobila. Le da sem tokrat videl preko volana in dosegel stopalke. V notranjosti je velikost posebej opazna po širini sredinskega naslonjala za roke, kamor bi lahko namestili dodaten sedež. Videti je bilo prav zabavno, da mi je šlo na smeh.
Megalomanec je v meni zbudil petletnika, ki bi prevažal material po peskovniku. Presenetljivo, vendar v ponudbi so še večji (pol)tovornjaki. Med limuzinami padejo v oči toyota camry, honda accord in nissan altime, ki so vsako leto med najbolj prodajanimi modeli v ZDA. Oblikovno me je presenetila nova toyota avalon, ki v dolžino meri skoraj pet metrov.
Dober vtis so pustili pri Genesisu, prestižnih hyundaih, ki z modeloma G80 in G90 na severnoameriškem trgu predstavlja cenovno ugodnejšo alternativo nemškim limuzinam srednjega in prestižnega razreda. Veliko zanimanja je bilo za Lincolnova modela navigator in continental. Znamka se vrača na poti stare slave izdelave ogromnih, prestižnih in udobnih avtov.
Dosegljivi superšportnik
Med superšportniki sem sedel v brutalnega camara ZL1. Notranjost sicer ni narejena po evropskem okusu, a denar so vložili v pogonski sklop, podvozje, zavore in aerodinamiko. Pod motornim pokrovom je namreč 6,2-litrski osemvaljnik s 650 konjskimi močmi, ki omogoča pospeške do 100 v okoli treh in pol sekunde. Začetna cena je 61 tisoč dolarjev (50 tisoč evrov). Primerljivo zmogljiv avto v Evropi ni mogoče kupiti za dvakratnik cene v ZDA.
Tiho bogastvo, razvrat drugod
Niso manjkali niti Lamborghini, McLaren, Bentley, Aston Martin in Rolls Royce. Slednji je tradicionalen, drag in narejen po meri, zato najbolje uteleša prestolnico. Čeprav jih prodajo precej, jih na cestah ni. Veliko ljudi z globokimi denarnicami služi s posli z zvezno vlado, s tem bogastvom pa se v prestolnici raje ne izpostavljajo. Avto pošljejo v Miami ali drugam po državi, kjer bogatenje z javnim denarjem ni tako očitno.
Ameriški avtomobili so občutno večji, precej zmogljivejši in povrh vsega cenovno ugodnejši kot na stari celini. Poraba je pri mnogih v drugem planu, za okoljsko osveščene pa so na voljo hibridi, električni avti ter toyota mirai na vodikove celice. Cene masovnih vstopnih modelov so primerljive z evropskimi, z velikostjo avtomobila in motorja pa se razlika povečuje.
Evropski avtomobili v Ameriki ostajajo pojem kakovosti, tehnološke dovršenosti, prestiža in statusni simbol. Tudi Američani manjšajo motorje, še vedno pa znajo narediti dostopen romantičen avto za navdušence. Za avtomobilistične sladokusce so ZDA bile in ostajajo obljubljena dežela. Dom ogromnih avtomobilov in (še vedno dokaj) nizkih cen goriva. Kontinent, kjer po prostranih cestah še vedno bobnijo osemvaljiniki.
