Mercedes-benz S, 400d, štirikolesni pogon 4Matic, podaljšana verzija, črne barve, prevoženih 17 tisoč kilometrov, veliko dodatne opreme, prodam ali zamenjam za dvosobno stanovanje v Ljubljani ali na Obali. Ponudbe pod: Ugodno.«
Izmišljen oglas, a ne nemogoč
Menda ni dvoma – oglas je izmišljen. Pa bi bilo zelo čudno, nenavadno, domišljavo ali celo noro, če bi obstajal lastnik takšnega avtomobila in domneval (ali upal), da ga je mogoče zamenjati za stanovanje? Nenavadno že, ni pa nemogoče. Mercedes S, ta sijajni, uspešni in želeni predstavnik avtomobilskega prestiža, ki nastaja tam zgoraj na evropskem severozahodu, ima namreč v rokavu nekaj adutov, ki bi morda zadostovali za takšen nenavaden menjalni »posel«.
Ko pomislimo na avtomobile, ki se rojevajo v Sindelfingnu, imajo na nosu trikrako zvezdo, se postavljajo s častitljivo tradicijo in pomenijo vrh tistega, kar si je mogoče omisliti v patricijskem razredu – če izpustim Rolls-Royce in Bentley, ki pa vendarle nagovarjata malenkost drugačno občinstvo –, je vedno v ospredju znano vprašanje: koliko stane? Veliko, presunljivo veliko – toliko, da tisto o zamenjavi za stanovanje ni popoln nesmisel.
Dolg (in drag!) seznam dodatne opreme
Torej, testni podaljšani S, ki se v dolžino potegne do mestno frustrirajočih 530 centimetrov, ki skoraj nesramno razvaja z notranjo prostornostjo (to zagotavlja kar 316-centimetrska medosna razdalja!), ima v nosu dizelski šestvaljnik in štirikolesni pogon, dodan pa je zelo dolg seznam dodatne opreme, ki še bolj poudari razkošnost in odličnost tega avta v tako rekoč vseh pogledih, je stal nič manj kot 170.428 tisoč evrov! Šokantno, nujna je razlaga.
V osnovni različici stane enak mercedes S 400d 4Matic približno 115 tisoč evrov. Toda testni avto je bil tako rekoč zasičen s kupom doplačljive opreme, vredne nekako 55 tisoč evrov. Če obstaja smiseln dvom o tem, kaj si je še mogoče dokupiti v limuzini, katere značaj je tako in tako skoraj nepredstavljivo bogataški, tu je odgovor: paket voznih asistentov plus 2.737 evrov, klimatizacija zadnjih sedežev 1.327 evrov, paket večnastavljivih sedežev 2.023 evrov, AMG line 6.486 evrov, keyless-go 1.779, paket exclusive 7.616 evrov in tako naprej, pri čemer je pošteno povedati, da so to cene brez DDV in v resnici vsaj 22 odstotkov višje. In seznam še zdaleč ni izčrpan …
Nanj morate čakati štiri mesece
Vprašanje, kako veliko stanovanje bi lahko dobili za 170 tisoč evrov, pustimo ob strani. Zamenjava pa bi lahko bila vabljiva še zaradi enega razloga. Na tak avto bi bilo treba zaradi dodatne opreme čakati nekako štiri mesece. Morda preveč za tistega, ki si ga zelo želi, pa bi do njega z zamenjavo prišel precej hitreje …
Podaljšani mercedes S (tokrat že v deseti generacijski izvedbi), ki je lani doživel zelo prefinjeno in hkrati vseobsežno prenovo, pod katero se je podpisal tudi Financam znani slovenski oblikovalec Robert Lešnik, prvi človek zunanjega dizajna pri tej sloviti avtomobilski hiši, pa tudi v resnici ponuja okolje in s tem udobje, ki si ga lahko omisliš doma, torej v stanovanju – in to ne v vsakem.
Dnevna soba, spalnica, tudi pisarna
Nedvomno je ta limuzina, ki ji poskušata mešati štrene predvsem dva »domača« tekmeca, torej ingolstadtski audi A8 in münchenska serija 7, še posebej narejena z mislijo na tistega, ki se vozi zadaj ali – bolj natančno – desno zadaj. Ob trimetrski medosni razdalji tam ni zadrege s koleni, tudi ne s predolgimi nogami. Je znano tudi od prej: zadnji desni sedež se lahko raztegne skoraj v posteljo, saj gre sovoznikov sedež daleč naprej. »Es« se tako spremeni v udobno dnevno sobo ali celo spalnico, pri čemer je na voljo marsikaj oziroma tisto, kar je zapakirano pod oznako »energizing«.
Pregrešno udobje, ki te odpelje v drug svet
Energizing Comfort Control je skupek programov, ki si jih lahko nastaviš po svoji volji, pri čemer kombinirajo vonjave, ambientalno osvetlitev, glasbeno spremljavo, pa seveda masažo in še marsikaj. Počutje je lahko tam zadaj skoraj pregrešno, zastrto z zatemnjenimi stekli te zlahka odpelje ali zaziba v povsem drugačen svet. Seveda – če ni časa ali volje za takšno udobje, se zmore velika limuzina preleviti v pisarno z vsemi komunikacijskimi in drugimi sladkorčki. Da je usnje na sedežih voljno in prijetno dišeče, da je okolje barvno in še kako drugače zelo usklajeno, da vgrajeni materiali ne dopuščajo nobenega dvoma in da se lahko tam zadaj počutiš nekoliko vzvišeno, je (menda) razumljivo samo po sebi.
Tudi za tiste, ki vozijo
Če se torej zdi, da so mercedesa S naredili predvsem z mislijo na tiste, ki jih vozijo, pa bi bilo vendarle nesmiselno pričakovati, da so pozabili na one, ki kljub vsemu vozijo.
Dolžina je res spoštljiva, toda če se ti posreči najti dobrih šest metrov dolg parkirni prostor, to prepustiš samodejnemu parkiranju. Gre preprosto, hitro, navdušujoče. Voznikov prostor obvladuje armatura, ki jo sestavljata dva 12,3-palčna zaslona, spravljena pod eno steklo. Za kakšen okus je videti malce staromodna, a je zelo funkcionalna oziroma pregledna in ergonomsko neoporečna.
O temeljiti zvočni zatesnjenosti, ki ji ne more do živega niti živahni, nič podhranjeni dizelski šestvaljnik (2.925 kubičnih centimetrov, 250 kilovatov oziroma 340 konjskih moči, najvišja hitrost elektronsko omejena na 250 kilometrov na uro, pospešek do sto kilometrov na uro v 5,2 sekunde) v kombinaciji z devetstopenjskim samodejnim menjalnikom, nima smisla izgubljati besed. Ampak tisto, kar bi zmoglo navdušiti tudi tiste, ki jim (nam) samodejna vožnja nič ne diši ali jim je španska vas, je prav »esova« samodejnost na cesti. Presunljivo.
Sam dela marsikaj, drži se tudi pravil
Skoraj dve toni in sto kilogramov težak avto sam pospešuje in seveda zavira, drži varnostno razdaljo, bere prometne znake in se jim prilagaja, pri čemer zahteva le občasno dotikanje volanskega obroča. Ker mu ukazuje elektronska pamet, se prometnih pravil drži stoodstotno, kar je sem in tja moteče za tiste, ki v tem pogledu vendarle nis(m)o stoodstotni.
Izkušnja je zanimiva in dokazuje, da se bo treba samovoznosti navaditi, saj vse skupaj spominja na prve »korake«, ko je bilo še vse deviško in neznano. Roke so kljub vsemu vedno zelo blizu volana, noga tako rekoč na zavori, pogledi v vzvratna ogledala še malenkost pogostejši. Ne, ni še pravega zaupanja, pa naj bo samodejna vožnja nemškega prestižneža še tako zanesljiva oziroma prepričljiva. Toda dvoma ni več, gre v to smer.
Foto: Jure Makovec in Uroš Božin
