Minijev countryman John Cooper Works ima čisto zaresni dirkaški DNK, a je kljub vsemu vesoljno daleč od izrazite brutalnosti in cenene oblikovne nališpanosti.Morda bi se Alec Issigonis, oče prvega minija, obrnil v grobu, ko bi vedel, da so pri britanski avtomobilski hiši v lastniškem objemu nemškega BMW, povili countrymana. Pet vrat, pet sedežev, spodoben prtljažnik, malenkost višja oddaljenost od tal in dolžina nižjega srednjega razreda so daleč od filozofije izvirnega minija iz sredine prejšnjega stoletja.
In morda bi se obrnil nazaj, ko bi vedel, da si varianta John Cooper Works (JCW) lasti žlahten pridevnik – najhitrejši mini. Druga generacija minija countryman JWC ima še dva pridevnika: najdaljša in najdražja. Glede prvega ni nobenega dvoma, countryman se potegne za minija do zelo razsežnih 429 centimetrov. Glede drugega pa velja, da zna vzeti nekaj sape ali občutno povišati srčni utrip.
Rdeča streha, rdeče zavorne čeljusti
Ko ima mini na zadku ali na bokih značko JWC, je jasno, da je genska zasnova dirkaška. John Cooper Works je bila vse do leta 2007 samostojna angleška delavnica, ki je predelovala običajne minije. Zdaj je sestavni del minija. Zunanja podoba countrymana JWC je narejena po receptu premišljene dodelave.
Testni JCW je bil obarvan v nekakšno bolgarsko zeleno-rdečo kombinacijo (zunanji barvi pravijo rebel green), saj so streha in zunanji vzvratni ogledali v rdečem, na vseh štirih 19-palčnih kolesih oziroma platiščih so prav tako rdeče zavorne čeljusti, zadek se končuje z difuzorjem in dvema okroglima izpušnima cevema ter precej diskretnim spojlerjem nad zadnjimi vrati, vse skupaj je zabeljeno z rdečima črtama na obeh bokih oziroma na motornem pokrovu in črno mrežasto masko. Takšen je ohranil dirkaško prefinjenost v najboljšem pomenu te oznake. Slišati oziroma videti je enostavno, toda za vse to potrebuješ precej samozavesti in še precej več dobrega okusa.
Poseben tudi v kabini
To filozofijo oziroma pristop je ohranil tudi v notranjosti. Načeloma je ta enaka kot v krotkejših variantah countrymana. Okrogel večfunkcijski zaslon je središče armaturne plošče in je še vedno tako unikaten, da ga v dizajnerskem pogledu ni mogoče posnemati. Potezna stikala pod njim in na stropu pričarajo letalski občutek, ampak ne tisti iz pilotske kabine kakšnega airbusa, pač iz časov, ko se je letelo bolj po občutku in z gledanjem naokoli.
Volan je prav tako multifunkcijski, ponuja izvrsten prijem, ozaljšan je z redčim šivom (kot tudi sedeži, obrobe na vratih ...); zanimivo je, da sta okrogel merilnik hitrosti in vanj zajedajoči se merilnik vrtljajev pritrjena na volanski drog in se premikata skupaj z njim tako po globini kot višini. Zelo ugajata, pa ne le to, zelo dobro opravljata svoj namen prednja sedeža z integrirnim vzglavnikom in temeljito bočno oporo, ki jo, po tistem, ko pritisneš do konca, znaš oziroma zmoreš ceniti.
Višji položaj in pomična klop
Ne prezreš, da sediš nekaj višje, kar pričara občutek športnega terenca in si lahko kar zadovoljen s preglednostjo nazaj, kar je že prirojena hiba današnjih avtov. Presenečenje, in to ugodno, je zadaj: dva sedita sorazmerno udobno, tretji je seveda precej na slabšem, sedežna klop je kljub vsej dirkaškosti deljiva v razmerju 40/20/40 in, pozor, premična naprej oziroma nazaj za dobrih 13 centimetrov! Rečeš si, bravo, countryman JCW, imaš tisto, kar nimajo oni, ki bi to morali imeti. In za povrh še prtljažnik ni nič minijevski, vsaj osnovnih 450 litrov ne, še toliko manj 1.390 litrov, kolikor je na voljo ob zloženi zadnji sedežni klopi.
Veliko moči
Na papirju je takole: v nosu nameščeni bencinski štirivaljnik z gibno prostornino 1.998 kubičnih centimetrov, oplemeniten s tehnologijo, ki ima domovinsko pravico v Münchnu, sproducira 170 kilovatov ali točno 231 »konjev« tam nekje med pet tisoč in šest tisoč vrtljaji. Navora je za 350 newtonmetrov, v paket pa sodi tudi štirikolesni pogon ALL4 (z možnostjo prenosa vsega navora zgolj na zadnji kolesni par, kar res dokazuje dirkaški potencial) in samodejni osemstopenjski steptronic, ki mu lahko ukazuješ tudi s prestavnimi ušesi pod volanskim obročem.
Skratka, veliko oziroma dovolj, da si lasti tisto o najmočnejšem miniju. In še dilema – avtomatika v JCW? Zelo dobra, natančna, hitrejša od ročnega pretikanja, vsekakor pa bolj primerna za amaterske dirkače, katerih mokre sanje pomeni kultni Nordschleife.
Tudi dirkaški »beng beng«
Na cesti in sicer pa je takole: življenje mu vdihneš z rdečim poteznim stikalom, potem si omisliš enega izmed treh voznih režimov – v varianti green si nekoliko lajšaš okoljsko vest, mid je vsakdanja sredina, tisti pravi je seveda sport. Zgodi se marsikaj. Motor se zavrti nekaj hitreje, volan postane za spoznanje trši, občutno drugačno in na slovenskih cestah že kar neudobno otrdi podvozje, predvsem pa te objame bariton izpuha.
To ni zgolj elektronska ali lažna nastavitev za ušesa voznika, kot je to precej pogosto dandanes, temveč resen, zavzet in predvsem dovolj glasen zven agregata tako znotraj kot tudi zunaj. Nato si moraš najti cesto, pa ne panonsko ravno, ampak vijugasto, z dobro asfaltno podlago, še prej pa tja zgoraj pošlješ milo prošnjo, naj bo prazna in kolikor toliko suha.
Pa je še doma v zavojih?
Countryman JCW je seveda v tesnem, sem in tja tudi stresnem ljubezenskem razmerju z ovinki. Sledi jim gokartovsko, zvočna kulisa izpuha podžiga strast in nogo tudi tedaj, ko jo odmakneš s pedala za plin in se zasliši čisto zaresni dirkaški »beng beng«! Pa vendar ne moreš prezreti, da je tega countrymana veliko na tehtnici (1.615 kilogramov!) in da je dobrih 40 centimetrov daljši od »klasičnega« minija v izvedbi JCW. Nekaj malega naredi tudi višina, morda še več spretnost ali predrznost onega za volanom.
Takšna vožnja hitro izda račun pri porabi, pri čemer utegne biti povprečje tam okoli 11,5 litra še zelo nežno in zato sprejemljivo. Še nasvet – preskušanje meja tega minija je uživaško za voznika, za sopotnike komaj kdaj, pravzaprav nikoli. Treba je opraviti še s precej problematično oznako – najdražji. Cena osnovne različice 40.900 evrov je eno, cena opisane variante, resnici na ljubo ozaljšane s kupom dodatne in prikupne opreme, 56.575 evrov pa nekaj povsem drugega. Že zdavnaj pozabljeni Alec bi se verjetno vsaj zdrznil.
