Vas Zamask v osrednji Istri, streljaj od hrvaškega Buzeta. Bogu za hrbtom, si vedno mislim na vrhu, ko s pogledom na eni strani objamem srednjeveški Motovun, na drugi oljčne nasade, malo naprej pa sapo vzame jezero Butoniga.
Od Kozine pa do sem je cesta en sam ovinek za ovinkom, na nekaj mestih spolzke in ozke odseke precej prazne ceste za trenutek prekine le nekaj kilometrska ravnina ob reki Mirni, dalje pa je cesta znova vznemirljiva, sploh za kak športni tip avtomobila.
Cesta, s katero presekaš Istro počez ter po kilometrih opraviš najkrajšo pot do denimo Rovinja, poznam na pamet. Ponuja lepe razglede, pristne istrske vasi, razkošne vile in domačnost, na nekaterih odsekih pa jeseni tudi grmi in cvili, ko tam skozi pelje rally. Pot je tako odlična protiutež dolgočasni avtocesti ter s prometom vedno natrpani priobalni cesti, s pobalinskim avtomobilom pa se vse skupaj spremeni v vulkan užitkov.
BMW M140i je tisti avtomobil, ki je kot ustvarjen za takšne športne izlete, obenem pa zmore biti tudi zelo hitra potovalna kombilimuzina ali pa krotka mestna zverinica, ki jo mirno zaupaš lepši polovici. Pravi multipraktik, ki svoje mogočne mišice kaže na zelo diskreten način.
Poznavalcem ne bodo ušli tipični M karoserijski in aerodinamični dodatki spredaj in zadaj – a takšne ima lahko tudi trivaljni turbodizel -, ter atraktivna 18-palčna platišča. Še najbolj zgovorni so oznaka M140i in par večjih izpušnih cevi na zadku, neopazno pa je za 10 milimetrov znižano M športno podvozje.
Mali Bavarec s svojim nežnim videzom kar malce težko upraviči dodatek 23.400 evrov glede na vstopni model 116i, vendar pa ceno 48 tisoč evrov do zadnjega centa upravičijo močno srce, zmogljive zavore, vrhunski 8-stopenjski ZF športni menjalnik z obvolanskimi ročicami (doplačilo 2.267 evrov), športno ukrojena notranjost, obvladljiv in igriv zadnji pogon ter v celem vonj po M, najmočnejši črki na svetu.
M140i sicer ni pravi M, kot je denimo njegova limuzinska različica M2, a je morda prav to njegov največji čar.
Svojo bipolarnost pokaže že z ravno prav čvrstim podvozjem, da hrbet na slabih cestah ne trpi preveč, športno ukrojenimi, vendar udobnimi sedeži ter vozniškim programom Eco Pro in Comfort, s katerima bo pot v službo ali po opravkih minila v maniri krotke kombilimuzine – brez napora in živčnosti, s katero te čez rob zakona s svojim razgrajaškim karakterjem kar naprej priganja strupeni M2.
Naslednik modela M135i se tako lahko izvrstno znajde v vlogi družinskega vozila ali kot vzoren partner na kakem romantičnem izletu in tudi v notranjosti nič ne kaže, da zna po potrebi pičiti kot osa, zagrmeti kot grom in nadzorovano s ceste pomesti še tako droben pesek.
Kabina namreč prav z ničemer ne izdaja, kakšna moč se pretaka po njegovih venah, tako da bi vanj z lahkim srcem prisedla tudi kakšna manj pogumna oseba.
Ergonomija je seveda odlična, kot se za BMW spodobi, oprema za doplačilo dovolj bogata za še tako zahteven okus, le instrumentna plošča je v dobi digitalizacije kar malce pusta. A nič zato, nasmeh na ustih pričara pogled na napis M140i ter merilnik vrtljajev, ki se rdeče obarva šele pri vrednosti 7.000.
Jasno, za M Performance različico se spodobi, da jo poganja bencin. Pod motornim pokrovom je tako novi 3,0-litrski vrstni prisilno polnjeni šestvaljnik in močjo 250 kilovatov oziroma 340 konjev. Glede na predhodnika je pridobil 19 ccm (skupaj 2.998 ccm), ima malce večjo turbino ter 14 konjev več. Inženirji so občutno dvignili navor, ki zdaj znaša 500 Nm med 1.520-4.500 vrtljajev.
Spremembe pod motornim pokrovom so dovolj, da 1.550-kilogramsko puščico zelo hitro poženejo vse do elektronsko omejene hitrosti 250 km/h, med pospeševanjem z mesta do 100 km/h pa sopotnik ali sopotnica kaj več kot »Oh moj bog« niti ne more izgovoriti – vse skupaj traja le 4,6 sekunde. Motor se zelo rad vrti, med približevanjem rdečemu polju pa ne izgubi niti malo potence.
Način Sport je že pravi za razkazovanje mišic malega bavarca, premik gumba ob sedežu v način Sport+ pa ga dokončno spari s hudičem.
V izpušnem sistemu se odprejo še lopute, tako da že na daleč in predvsem glasno naznani svoj prihod. Zvok turbošestvaljnika resda ni tako dramatičen, kot bi pod motornim pokrovom grgral V6 ali celo V8, a bo kljub vsemu nasitil množice – škoda le, da se ga zaradi (pre)dobre zvočne izolacije v notranjosti ne sliši bolje.
Vožnja na meji z delno izklopljeno elektronsko »varuško« je čisti užitek, saj je pri M140i vse vrhunsko. Pospeševanje in lega v ovinkih, pritajeni zven motorja in drugo vozniku kar samo riše velik nasmeh na obraz, podlaga pa pri tem ne igra nobene vloge, saj je moči za nadzorovano drsenje na pretek. Tudi zavore so odlične, veliki diski in štiribatne čeljusti naredijo svoje, zaradi prisilnega hlajenja pa delujejo zanesljivo tudi pri visoki toplotni obremenitvi.
Velika motorna moč, odličen (samodejni) menjalnik in strupen zvok so sestavine, s katerimi se lahko pohvali kar nekaj malih zverin, vendar pa ravno prav popustljiva stabilizacijska elektronika (DSC+T) v kombinaciji z zadnjim pogonom v M140i »ubije« večino konkurence.
Pozabite na rahlo uhajanje nosu pri petardah s prednjim pogonom ter čisto preveč predvidljivo obnašanje tistih s štirikolesnim pogonom, kamor seveda spada tudi različica M140i xDrive.
M140i je razumljivo avto, kjer se nima smisla veliko spraševati po prostornosti in uporabnosti. Spredaj se uživa, zadaj nekoliko manj, v prtljažnik pa gre 360 litrov.
Prav tako se je dobro ogniti pogovorov o porabi, saj je jasno, da je toliko konjev lahko zelo žejnih in da v odvisnosti od »teže noge« ta hitro lahko zaniha tudi za dva do tri litre na sto kilometrov. M140i je na testu porabil okoli 12 litrov na sto kilometrov (tovarna 9,4/5,8/7,1), z umirjeno vožnjo pa se ga da držati blizu osmih litrov.
Marsikdo se bo vprašal, čemu 432 cm dolg, 176 cm širok in 141 cm visok avtomobil s petimi vrati sploh potrebuje takšno moč. Odgovora ne poznam, bosta pa razmeroma visoka cena – za ceno testnega z dodatki dobimo skoraj tri golfe, osnovni Audi A6 ali pol leta stari BMW X5 – vprašljiva družinska uporabnost in prostornost ter večinoma kar visoka poraba v zavesti kupca gotovo pozabljena vsakič, ko bo iz M140i spustil njegov športni duh ter ga zapeljal med ovinke ali še raje na pravo dirkališče, ali pa ko bo ostrino svojih zob bliskovito pokazal med prehitevanji in na avtocesti.
Menda je prav to največji čar takšnih majhnih petard. BMW M140i z ničemer ne pokaže, kaj vse zmore, obenem pa se lahko kadarkoli in kjerkoli kosa s praktično vsakim, z nadzorovanim drsenjem med ovinki pa na obraz voznika izvablja velik nasmešek. Da, ob njem si (znova) mlad in navihan, zaradi svojih vrlin in posebnosti pa se tale skoraj-M utegne zapisati med klasike.
