Ujetnikom univerzalne podobe slovitega golfa in posledično njegove globalne tržne uspešnosti se je zdelo, da Volkswagen nima niti poguma niti volje po kakšni oblikovni radikalnosti oziroma drugačnosti. Povrh vsega je bilo videti, da je prepozen ali pa da preveč zamuja s spočetjem kompaktnega športnega terenca. T-roc dokazuje, da prvo zanesljivo ne drži, drugo verjetno tudi ne.
T-roc je četrti Volkswagnov športni terenec (touareg, tiguan, atlas/teramont) in sledi tržni projekciji, po kateri naj bi se globalna proizvodnja prav v tem razredu v prihodnjih desetih letih povečala s sedanjih 6,4 na vsaj 10,6 milijona.
To so izjemne številke in seveda si vsi želijo odrezati svoj kos, kajti vprašanje je, kdaj je in koliko časa bo predvsem evropski avtomobilski trg kazal tako nebrzdan apetit po določeni vrsti oziroma razredu avtomobilov.
Ampak T-roc je odgovor v slogu »imperij vrača udarec«, pri čemer se takšni ali drugačni športni terenci oziroma crossoverji, ki nastajajo pod lastniškim okriljem nemške korporacije, pojavljajo v kar presunljivem zaporedju.
Mejnik pri oblikovanju športnih terencev
Že z arteonom je avtomobilski koncern, ki ima v svoji vitrini lovoriko največjega na obli, dokazal, da se je vendarle voljan in tudi sposoben izviti iz že kar splošno znane germanske oblikovne zadržanosti.
T-roc je še nekaj pogumnejši korak v novo, drugačno oblikovanje pločevine. Tovarna govori celo o »mejniku v ofenzivi športnih terencev«. V tem je nekaj trženjskega pretiravanja, vendar kompaktni športni terenec (423 centimetrov) ponuja svežo, domiselno, tudi nekako razigrano karoserijsko podobo.
Če bi ga naredili v piemontskem Torinu, bi se zdelo nekaj povsem pričakovanega, ko ga skrojijo v spodnjesaškem Wolfsburgu, je to nekaj popolnoma drugega. Čeprav se sliši zelo obrabljeno, je očitno, da nagovarjajo predvsem mlajše občinstvo – kot vse avtomobilske hiše – in to utegne biti bolj dovzetno tudi za dejstvo, da je to prvi Volkswagnov športni terenec, pri katerem je mogoče 11 barv karoserije kombinirati s tremi barvami strehe. Pod črto se tako nabere 24 variant, pri čemer mu nekatere, recimo kovinsko rumena z belo streho, presenetljivo dobro pristojijo.
Ker je T-roc kompaktni športni terenec (že nekajkrat omenjena produktna ofenziva bo v polnem zamahu tudi v prihodnjih mesecih oziroma letih, saj bodo prihodnje leto postavili na svetlo novega touarega, nato se bo rodil najmanjši T-cross, čez leto ali dve pa še prvi električni suv I. D. crozz), ponuja tisto, kar očitno najbolj vleče: visoko sedenje in terensko oddaljenost trebuha od tal.
Voznikov in sovoznikov sedež sta od tal oddaljena kar 57, zadnja sedežna klop pa celo 61 centimetrov. Zato se sedi suvejvsko visoko in tudi vidi dobro, le nazaj je preglednost zaradi dokaj zajetnih zadnjih opornikov strehe nekaj skromnejša.
Dno T-roca je od tal oddaljeno milimeter več kot 16 centimetrov. Dovolj tudi za nekaj bolj resne terenske preizkušnje, pri čemer novi Volkswagnov športni terenec dodatno upravičuje svojo modelsko razvrstitev.
Za doplačilo ponujajo tudi znani wolfsburški 4Motion, torej prilagodljivi štirikolesni pogon s sklopko haldex. Očitno je, da se Nemci nočejo povsem ukloniti prevladujoči modi, ki izpodriva štirikolesni pogon na račun prenosa moči le na en kolesni (ponavadi prednji) par, kar prinese prihranek pri teži, porabi in ne nazadnje tudi ceni.
Tudi digitalni kokpit
Notranjost oziroma armaturna plošča nesporno dokazujeta Volkswagnov izvor: digitalni kokpit je dobil domovinsko pravico tudi v T-rocu, vendar za doplačilo. V enaki višini in tja proti sovozniku se širi osempalčni zaslon na dotik, ki v tej velikosti ni na seznamu serijske opreme (na voljo so trije opremski paketi, in sicer osnovni ali T-roc, pa style in sport).
Pravzaprav je precej podobnosti s tistim, kar ponuja sveži polo, in pri tem je Volkswagen res naredil občuten korak naprej, a je vprašanje, kako bo T-roc videti, ko pred voznikom ne bodo digitalni merilniki oziroma kokpit, namesto osempalčnega pa 6,5-palčni zaslon …
Za prtljažnik, oglat in z dvojnim dnom, pravijo, da je z osnovnimi 445 litri največji v tem razredu, čeprav ni čisto jasno, s katerimi konkurenti s T-roc primerja. Sedi se torej visoko ali vsaj občutno višje, zadaj je udobno predvsem dvema, in to bolj po višini kot prostoru za kolena. Zadnja sedežna klop je seveda deljiva (60/40), in ko je zložena, je prostora za 1.290 litrov prtljage oziroma tovora.
Mimogrede: normalno rezervno kolo, ki seveda odvzame kar nekaj prostora v dvojem prtljažnem dnu, stane dodatnih 145 evrov. In ni jih škoda …
Ko bi letala do portugalske prestolnice letela po predvidenem voznem redu, bi bilo tudi nekaj več možnosti za daljše preskusne vožnje ter bolj ustrezne vtise o motorjih in voznih lastnosti. Ko bo T-roc zaživel polno tržno življenje, bo naprodaj šest agregatov (trije bencinski in trije dizelski), za začetek pa trije.
Litrski bencinski trivaljnik ima 85 kilovatov oziroma 115 konjskih moči, dvolitrski štirivaljnik ponuja za T-roca zelo živahnih, skoraj vihravih 140 kilovatov oziroma 190 konjskih moči. Dizelski agregat s 110 kilovati oziroma 150 konjskimi močmi se je zdel v tej površni primerjavi seveda manj poskočen, pa zanesljivo bolj varčen.
Volkswagnov kompaktni športni terenec pa ne glede motorizacijo ne kaže nobene slabosti, precej značilne za tovrstne avtomobile: kljub višji oddaljenost od tal nič ne pokimava in se še manj pozibava. Ugaja podvozje (T-roc ponuja nekaj različnih voznih režimov), res natančen in ravno prav odziven volan in seveda samodejni DSG, ki bi smel biti pri športnih terencih prva izbira.
Foto: Janez Kovačič in Volkswagen