Na pogled vedno drugačen prius ima pod kožo že dve desetletji vtkano dobro rešitev za sodobno mobilnost, hibridni pogonski sklop, s katerim v zadnji generaciji s porabo osmeši tudi dizle. Pri Toyoti so ga namreč izpilili do perfekcije, v kar smo se prepričali tudi med potepanjem in preigravanjem številk po Istri.
Ker proste trenutke dneva ali tedna raje kot za gledanje »razvedrilnih« oddaj na televiziji izkoristimo za izlet v znano in neznano, smo se tokrat še posebej razveselili druženja s priusom. Že Janez, Jure in Miloš so pohvalili njegovo skromno porabo in zajeten delež kilometrov prevoženih zgolj na elektriko (tudi ta podatek sporoča informativni zaslon), a če varčnost hibrida v mestnem okolju ni sporna, so relacijske vožnje lahko nekaj povsem drugega.
Za cilj smo si tokrat zadali krog po Istri, v katerem bi »obkljukali« Opatijo, Rovinj in Pulo, kjer bi tudi kaj dobrega pojedla in enkrat prespali, vmes pa prevozili kar lepo število kilometrov po tej očarljivi in razgibani pokrajini. Kot zelo popularna destinacija med kolesarji Istra že vnaprej namiguje, da je ravnic tam bolj za vzorec, kar bo poleg avtocestnih kilometrov še dodaten pritisk na varčnost hibridnega pogonskega sklopa.
V Ljubljani smo tako gorivo natočili do roba (doseg je znašal dizelskih tisoč kilometrov), resetirali števce in se pognali proti Jelšanam. Do približno 60 kilometrov oddaljene Postojne smo na elektriko prevozili le tri odstotke, povprečna poraba pa je znašala skoraj šest litrov. To je potrdilo, kar vemo od prej: hibridni prius na avtocesti pred klasiko nima neke prednosti, saj je njegov 1,8-litrski atmosferski motor z 71 kilovati nenehno v pogonu, električni z močjo 53 kilovatov (sistemska moč znaša 122 konjev) pa mu na pomoč priskoči le pri vožnji v klanec ali med prehitevanji, ko družno iz sebe iztisneta maksimum.
Na Jelšanah je bilo stanje po vožnji skozi Pivko, Knežak in Ilirsko Bistrico malenkost boljše, za seboj smo imeli šest odstotkov električne vožnje ter porabo 5,3 litra. Še nekaj minut in po 121 kilometrih vožnje smo zapeljali v Opatijo in občudovali njeno veličastno arhitekturo. Ker pot do nje vodi pretežno navzdol, bencinski motor ni imel prav veliko dela, povprečna poraba pa je padla pod pet litrov.
Zapuščino avstro-ogrske monarhije in bivše kraljevo letovišče smo si med panoramsko vožnjo ogledovali zgolj na elektriko. Prius se ob nežni nogi okoli tri kilometre in do hitrosti 60 km/h namreč lahko pelje povsem neslišno in brez škodljivih izpustov. V teoriji se sliši malo, a v praksi je občutek zelo dober. Vsi parkirni manevri so minili v tišini, med samo vožnjo po ulicah pa je bilo treba še nekaj več pozornosti posvetiti pešcem, saj ti priusa povečini niso slišali.
Po Opatiji smo se zapeljali skozi Lovran, Moščeničko Drago in Brseč ter mimo termoelektrarne Plomin in Labina dosegli najmlajše istrsko mesto. Če 345 metrov visoki dimnik sredi idilične doline ni ravno poklon lepoti pa se velja vsaj za hip ustaviti v raju za umetnike Labinu ter v Raši.
Gre za bivše rudarsko mesto, ki je bilo zgrajeno v slavo in čast Benitu Mussoliniju, v najboljših časih je tam delalo okoli deset tisoč rudarjev, njihova delovišča pa so se razprostirala na vsega skupaj 400 kilometrih rovov. Iz Raše ena izmed poti vodi tudi v ribiško mesto Trget, kjer se konča več kilometrov dolg fjord, naš potovalni računalnik pa je kazal porabo 5,1 litra in 8-odstotni delež električne poti.
Barban, Žminj, Vodnjan, Bale… je le nekaj vasic, ki v zadnjem času doživljajo turistični razmah. Po besedah domačinov se je sezona v Istri razpotegnila čez vse leto, veliko gostov pa prav v notranjosti Istre najde prepotreben mir in tišino. S priusom jim ga na poti proti Rovinju gotovo ne bi skalili, saj smo lep del poti do tja »prejadrali«, poraba pa je kljub klancem ostala zmerna.
Hibridni prius namreč zaradi sprememb v prenosu moči ob spuščeni stopalki za plin "jadra" vse do hitrosti 110 kilometrov na uro, saj se izklopi takoj, ko spustimo stopalko za plin, in miruje, dokler ne potrebujemo njegove moči.
Ker je ob nikelj-metalni bateriji s kapaciteto 1,31 kilovatne ure hkrati učinkovitejša tudi regeneracija zavorne energije, prius ob nežni vožnji zelo pogosto uporablja električno energijo ter vozniku zagotavlja skoraj neslišno delovanje avtomobila. Vse skupaj se je blagodejno poznalo tudi na porabi in višanju deleža prevožene poti zgolj na elektriko.
V slikoviti Rovinj smo tako prispeli po 245 kilometrih in porabo petih litrov, na elektriko pa smo prevozili že 13 odstotkov poti. Eno najlepših istrskih mest je gotovo vredno ogleda, le pol ure lahkega sprehoda zadostuje, da si ogledate tri najbolj znane rovinjske ulice. Carrera je polna trgovin in malih galerij, za najlepšo velja Bregovita ulica, Grisia pa je znana po tradicionalni razstavi slik. Brez vzpona do cerkve Sv. Evfemije ne gre, ob največji baročni stavbi v Istri pa se odpre pogled na mesto in njegov arhipelag.
Po Rovinju in okolici smo drugi dan z avtom naredili še 20 kilometrov, več kot 60 odstotkov le na elektriko, kar se je blagodejno poznalo tudi na skupni porabi – električni delež se je dvignil na 19 odstotkov.
Toyotin prius ima sicer celo vrsto pripomočkov, ki voznika učijo in spodbujajo k manjši porabi, hkrati pa je že po svoji naravi ukrojen za vožnjo po mestu, saj čim pogosteje izklopi motor, zato da prihrani gorivo in denar.
Do Pule se je nabralo še 30 kilometrov, skoraj 40 odstotkov smo jih prevozili s pomočjo elektromotorja in baterij, skupna poraba goriva pa se je spustila na 4,7 litra.
Potovalni računalnik pod znamenitim rimskim amfiteatrom, zgrajenim v začetku našega štetja, je pokazal, da smo na elektriko prevozili okroglo petino skoraj 300-kilometrske poti. Zelo dobro, sploh ker se med nabiranjem kilometrov niti za hip nismo obremenjevali s tem, kje se bomo peljali, ali je v bližini kakšna električna vtičnica in podobno.
Ko se je akumulatorska baterija v priusu izpraznila, jo je odvečna moč bencinskega motorja znova napolnila, baterija pa se je poleg tega polnila tudi z vnovič uporabljeno energijo, ki je nastala ob zaviranju. V klasičnih vozilih namreč kar precej energije potrošimo, da vozilo doseže neko hitrost in ko se moramo nenadoma zaustaviti pri rdeči luči, pritisnemo na zavoro in vsa energija gre v nič, pri hibridu pa lahko zaviramo in pri tem z energijo ne razmetavamo.
Iz Pule smo se skozi starodavna mesta Vrsar in Poreč odpravili proti Umagu, med »jadranjem« pa vonjali rožmarin in borovce ter občudovali vinograde in oljčne nasade, ki že stoletja ustvarjajo tipično istrsko pokrajino.
V Umagu, ki je Rimljanom služil kot oporišče za vojni nadzor nad Istro in severnim Jadranom, pozneje zaradi vojnih pohodov in bolezni opustel, s pospešenim razvojem turizma v drugi polovici 20. stoletja pa postal gospodarsko središče in največje mesto v tem delu polotoka, smo že kar malo nejeverno gledali v potovalni računalnik priusa.
Za nami je bilo 400 kilometrov, poraba goriva se je spustila na 4,5 litra, s pomočjo elektrike pa smo prevozili kar 27 odstotkov poti – brez kakršnegakoli zunanjega polnjenja ampak zgolj z naprednim delovanjem hibridnega sklopa.
Ker je bila pred nami pot skozi Lucijo in Portorož ter mimo Izole in Kopra po avtocesti proti Ljubljani, je bilo jasno, da nižjih številk bržkone ne bomo dosegli. Avtocesta in vzpenjanje proti prestolnici so terjali svoj davek, poraba se je povečala, ampak…
Na bencinski črpalki smo po 558 kilometrih vožnje natočili zgolj 27 litrov 95-oktanskega goriva in zanj po takratni ceni plačali 35 evrov (povprečna poraba je znašala 4,8 litra).
V skupnih stroških vikend potepanja je to pomenilo okoli četrtino proračuna, kar je precej ugodno, potovalni računalnik pa je pokazal, da smo s pomočjo elektrike prevozili dobro petino poti oziroma skoraj 112 kilometrov. Prius je s tem dokazal, da ni varčen samo v mestu, ampak tudi zunaj njega, če k temu dodamo še prostornost, udobje in varnost pa že pomeni izvrstno alternativo popularnim družinskim dizlom.
