Voljča lakota na eni in pestra produkcija na drugi pregrevata evropski trg športnih terencev, ki vse bolj postajajo križanci (crossoverji), še posebej manjših in srednje velikih. Če pri Kii, ki skupaj s Hyundaijem sestavlja peti avtomobilski koncern na svetovnem avtomobilskem zemljevidu, tega ne bi opazili, ne bi bili le gluhi in slepi, temveč povsem za luno. S stonicom dokazujejo, da niso ne eno ne drugo in tudi tretje ne.
Stonic, ki se ga utegne prijeti oznaka mali (baby) sportage, je plod Kijinega evropskega in korejskega oblikovalskega studia, kar torej pomeni, da nosi pečat oblikovalskega guruja Petra Schreyerja. A je v tržnem pogledu predvsem rezultat zelo hitrega premisleka o evropskem okusu in trgu, kajti baby bo naprodaj (tako tovarna) zgolj na stari celini in doma, torej v Južni Koreji, kjer tudi nastaja (Sohara). In ta odločitev seveda ni vesoljno presenetljiva.
Na enaki osnovi kot manjši rio
Stonic se vozi v tako imenovanem B-SUV razredu manjših križancev, točno tistem, v katerem so prodajne krivulje že nekaj časa obrnjene strmo navzgor. Njihov letošnji evropski tržni delež je 8,2-odstoten, kar je nekako 1,3 milijona vozil; če bo šlo tako naprej, in vsaj nekaj časa bo zanesljivo še šlo, naj bi v tem razredu do leta 2020 prodali okoli dva milijona vozil. Zato je stampedo avtomobilskih novorojencev že skoraj nepregleden.
Stonic je narejen na enaki osnovi kot kia rio, a je daljši za skoraj deset centimetrov (414 centimetrov) in kar 34 centimetrov krajši od sportagea (zato tisto o babyju), ki je ta hip ob ceedu najpomembnejši avto korejske hiše na evropskih trgih. Ob 258-centimetrski medosni razdalji so značilni kratki previsi prek prednjih in zadnjih koles, prednja maska, ki ji pravijo tigrov nos ali Schreyjerjeva maska (danes ga ne bo na predstavitvi, se je pošalil predstavnik slovenskega zastopnika Kie), možnost dvobarvne strehe v petih izvedbah (črna, živo zelena, rdeča, bela in oranžna) oziroma izbira med 15- ali 17-palčnimi kolesnimi platišči.
Kijin novi križanec ponuja pričakovano in ključno: nekaj višje sedenje (oddaljenost od tal niha, in sicer od najmanj 165 do največ 183 milimetrov, kar je odvisno od velikosti koles) in s tem boljšo preglednost. Nima in ne bo imel pogona na vsa štiri kolesa. Čudno? Sploh ne. V tem razredu si 4 x 4 omisli vsega osem odstotkov kupcev in stonic zgolj sledi temu podatku oziroma trendu, kar pomeni, da trg oziroma kupci želijo stas športnega terenca oziroma križanca, za pravo ali nekdanje bistvo teh vozil (torej štirikolesni pogon) jim je komaj kaj mar – ali vsaj veliki večini.
Notranjost oziroma armaturna plošča je nekako prijazna, narejena v slogu Schreyjerjevih »preprostosti ravnih linij«. Armatura je malenkostno zasukana k vozniku, volanski obroč spodaj prirezan, merilniki še vedno analogni, stonic je ne glede na opremski paket serijsko opremljen s sedempalčnim zaslonom na dotik. Ravne spodnje linije armature in njena nekoliko višja postavitev naj bi ponujale več prostora za kolena sopotnika, odlagalni prostor na sredinski konzoli je dovolj velik tudi za velike pametne telefone, kar je seveda sodobna nuja.
Spodobno je sedenje zadaj, čeprav se zdi, da bi malce kupejevska linija zadka odvzela kakšen višinski centimeter. Prtljažnik je v osnovi 352-litrski, ima dvojno dno (omembe vredno: možno je izbirati med setom za polnjenje predrte pnevmatike ali pa čisto pravo rezervno kolo, kar je kar redko), ob podrtih zadnjih sedežih je na voljo 1.155 prtljažnih litrov.
V ospredju bencinarji, dizel kot deseti brat
Pri motorjih so v ospredju bencinsko gnani, dizelski 1,6-litrski CRDI (81 kilovatov/110 konjskih moči) bo vsaj na slovenskem prostoru nekakšen deseti brat, pa čeprav je najbolj varčen. Globalno se utegne najbolj prijeti bencinski 1,0-litrski trivaljnik, ki pa ob dveh drugih agregatih ponuja največ moči (88,3 kilovata oziroma 120 konjskih moči pri okroglih šest tisoč vrtljajih v minuti). Razen značilnega zvoka mu ni mogoče takole na hitro nič očitati, zmogljivosti (največ 185 kilometrov na uro, povprečna poraba po tovarniških trditvah točno pet litrov) solidne, pravzaprav pričakovane.
Odločitve slovenskih kupcev so seveda še malce neznane, a računajo, da bo v ospredju 1,25-litrski štirivaljnik (61,8 kilovata, kar je 84 konjskih moči), ki je z opremskim paketom LX active tudi najcenejši. Sredi prihodnjega leta se pojavi še šibkejša izvedenka trivaljnika s 74 kilovati/100 konjskimi močmi, tedaj pa tudi sedemstopenjska avtomatika, ki bo tako delala družbo pet oziroma šeststopenjskemu menjalniku.
Seveda – asistenčni sistemi. Kia jih je pri stonicu združila pod oznako Adas, kjer so elektronika, ki preprečuje trčenja in ob tem zaznava tudi pešce, pa sistem za opozarjanje na trk z vozili v mrtvem kotu oziroma pri vzvratni vožnji, opozarja na nenapovedano zapuščanje voznega pasu in podobno.
Silovito polnjenje trga športnih terencev oziroma manjših križancev ne spravlja v zadrego zgolj tovarn, ki se bojujejo za ustrezne tržne deleže, temveč tudi kupce. Slovenski naj bi do konca leta kupili približno 120 stonicev, prihodnje leto sledi ofenziva z želeno prodajo kakšnih 840 vozil. Kar ambiciozno. In to kljub temu, da na zvestobo (kupcev) ne morejo računati.