Stampedo, ki ga zadnja leta uprizarjajo športni terenci ob dobrohotni pomoči crossoverjev, jemlje velike deleže vsem, morda še najbolj srednjevelikim oziroma večjim enoprostorcem. Eksodus je silovit, a nekateri še obstajajo. Zafira tourer ostaja tudi po malenkostni prenovi tipičen predstavnik te menda na pol izumirajoče avtomobilske vrste. In ni povsem jasno, zakaj je ali naj bi bilo tako.
Opel je v zadnjem času zaplul v bistveno drugačne avtomobilske vode. Športni terenci se rojevajo kot po tekočem traku. To zanesljivo še ni »maslo« novih lastnikov – ti od letošnje pomladi nič več ne sedijo v žalostnem detroitskem Auburn Hillsu, pač pa kozmopolitskem Parizu – a rüsselsheimska tovarna dokazuje skoraj presenetljivo pravilno prepoznavo zlasti evropskega trga in njegovega okusa. V tej druščini se zdi enoprostorska zafira kot nekakšen osamelec, ki kljubuje športnoterenskim viharjem. A ni nujno, da bo vedno tako, in sploh ni nujno, da bo še dolgo tako.
Zadaj za najbolj potrpežljive
Zafira z dodatno oznako tourer se v dolžino potegne do nič pretirano razsežnih 466 centimetrov, kar za enoprostorca, ki ponuja prostor celo sedmim potnikom, ni nič posebnega. Kljub temu deluje dokaj razsežno, vendar nič težaško, kar je v časih, ki čislajo povsem drugačno obliko in značaj avtomobilske pločevine, kar lep dosežek. Je pa zelo jasno – kakšnih dizajnerskih posebnosti oziroma eksperimentiranja ni in ga tudi ni mogoče pričakovati.
Znotraj avto seveda ne skriva svoje enoprostorskega značaja – trikotni okenci na levi in desni, pa relativno veliko, vendar ne preveliko prednje steklo. Armatura dokazuje modernost tudi tako, da je stikal malo ali bistveno manj kot nekoč, saj se je marsikaj preselilo na volanski obroč. Pametno je postavljen multifukcijski zaslon, ki ne štrli iz armature, kot je to danes običaj, pač pa je skoraj elegantno vsajen v armaturo. Pozna se ameriški oziroma vpliv nekdanjega lastnika, torej General Motorsa. Zafira se dokazuje s spoštljivim številom raznolikih odlagalnih prostorov, kar je za družinsko uporabo več kot nujno in seveda tudi pričakovano. Sicer pa – kaj v smislu družinskosti pravzaprav ponuja?
O tem, da sta dva zadnja sedeža res za silo in da se tja zadaj tisti, ki so že zdavnaj prerasli otroško ali mladostno gibljivost, ne podajajo, je komaj vredno pisati. Tudi je povsem jasno, da je volumen prtljažnega prostora odvisen od števila postavljenih sedežev – če jih je sedem, je tam zadaj prostorska kriza. Dobro je, ker so v drugi vrsti trije posamični sedeži, saj je prostor tako po širini kot dolžino vsem trem enako odmerjen in tako odpade družinsko pogajanje, kdo bo sedel na sredini in kdo levo oziroma desno. Pogrešaš pa možnost njihovega podiranja iz prtljažnika – »izum« pozna konkurenca in ne le pri enoprostorcih. Tudi njihovega kakšnega bolj inovativnega zlaganja si pri Oplu (še) niso omislili, čeprav bi bilo to zelo dobrodošlo. Je pa fino nekaj drugega.
Primerno podvozje, pričakovane zmogljivosti
Ko so sedeži v drugi in seveda tretji vrsti zloženi v dno, jih je mogoče prekriti s trdo ponjavo, ki prekrije kakšno špranjo in vdolbinico. Površina se proti prednjima sedežema rahlo vzdigne – kot da bi vabila, da tja položiš blazino in se malce spočiješ. V tem pogledu je zafira res pravi enoprostorec, avtomobil družinskega značaja, a kakšnega dolgotrajnejšega poležavanja tam zadaj kljub vsemu ni priporočati. In seveda ne pozabim – prtljažnega oziroma nakladalnega roba ni niti za skromen centimeter, kar tudi nekaj šteje.
Kombinacija dizelskega štirivaljnika, ki zmore 99 kilovatov oziroma 134 »konjev« in enoprostorca, ki je že po definiciji najprej in najbolj družinski, je zelo logična. Temu sledi tudi podvozje, ki kljub 18-palčnim kolesom ni neudobno in zmore zvečinoma povsem zadovoljivo prenesti tragedijo slovenskih cest; tudi ni kakšnega občutnega nagibanja, kar je v dobrobit sopotnikov, še posebej tistih na zadnjih sedežih. Zmogljivosti presegajo tisto, kar potrebuje zasedba z očetom, mamo in morebitnimi tremi otroki v zadnjem delu.
A nekaj le ne smeš ali moreš spregledati: dizel zlasti zjutraj deluje nekako okorno, se pa vendarle oddolži s kar solidno oziroma ne previsoko porabo tam okoli 7,2 litra ali nekaj podobnega. Toda to je skrb tistega za volanom oziroma onega, ki plačuje račun na bencinskih črpalkah. In da bo čez čas zafira, ki v opisani varianti stane 29.538 evrov (upoštevajoč sedaj veljavno prodajno kampanjo), potrebovala občutnejšo prenovo in ne le oblikovno ter siceršnjo pomado, da bo sodobnejša in tako laže vozila vštric s konkurenco, bi tudi smelo biti jasno.
Zafira je predvsem premišljen, družinsko usmerjen projekt. Malo (avtomobilskih) čustev in veliko racionalnosti – kot pri večini enoprostorcev.
Foto: Miloš Milač