Miloš je zoe 40 Z.E. preizkusil na družinskem popotovanju od Kranja do hrvaškega otoka Cres. Sam pa sem se teden dni prej namenil do Marede pri istrskem Novigradu.
Nič ni bilo prepuščenega naključju: seznam električnih polnilnic je bil v glavi, od ljubljanskih Kosez do počitniške Marede pri istrskem Novigradu pa točno 155,5 kilometra. Pot bi moral zoe tako rekoč igraje prevoziti. A kot pravijo na evropskem severu: zaupanje je dobro, kontrola, v tem primeru nekaj dvoma, še boljše. Če mi ne bi bilo nerodno, bi družbi v avtu priznal, da sem se spogledoval z občutki Berte Benz, ki se je avgusta 1888 z moževim (Karlovim) patent motorwagnom odpeljala na 104 kilometre dolgo pot od domačega Mannheima do rojstnega Pforzheima. To je bila prva resna vožnja epohalnega izuma – avtomobila.
Letošnji turistični stampedo je vožnji z električnim avtom v korist: ker ni bilo mogoče po avtocesti voziti pretirano hitro in ker je zato ostalo več elektrike. Do ljube Marede gre zlahka in glej – števec elektrike kaže, da bi se dalo prevoziti vsaj še 60 do 70 kilometrov. Toda prihranjeni kilometri ob vsakdanjih krajših poteh na progi Mareda–Novigrad–Mareda kopnijo kot sladoled v letošnji vročini. A ni panike – v Novigradu imajo dve hitri polnilnici. Tista hotelska je namenjena samo gostom, druga pri športni dvorani pa vsem drugim, tudi zoe.
Ampak pogosto se zgodi, da si na pravem kraju ob nepravem času. Prostor okoli polnilnice je obkrožil sloviti cirkus Medrano, a se je dalo nekako zraven. Kartico za identifikacijo in uporabo polnilnice naj bi imeli v bližnjem bifeju, ki je »odprt dan in noč«. Bil je dan, ampak tudi praznik hrvaške »Oluje«, bife pa zaprt. Še več – to je bilo v soboto, ob nedeljah pa tako ali tako nimajo odprto, turizem gor ali dol.
Istrski Novigrad sledi trendom – parkiranje je za »električarje« zastonj. Mestna blagajna ne izgubi veliko, saj jih je za slab vzorec. Zato se lahko zgodi, da dobi zoe obvestilo o kazni za neplačano parkirnino sto kun, in to čeprav je v »rezervoarju« ostalo za vsega 15 kilometrov elektrike. Vzneseno vzamem obvestilo o kazni in ga ročno odnesem v parkirno pisarno. Pa, da, ovaj je električni … Pardon. In nato pravo razsvetljenje: imajo kartico za polnjenje, prav tako, kot bi jo mi dali v bifeju, ki je odprt petek in svetek. Po nekako dveh urah je zoe povsem poln, jaz zadovoljen.
Nazaj gre gladko, skoraj. V Kozini bi rad »tankal«, za vsak primer. A kartica »ni avtorizirana«. Sredi noči ni prave pomoči. Prijazen fant, ki prodaja bencin, pravi, da » se to dogaja«. Se pripeljemo, skoraj privlečemo do temne prestolnice, števec kaže vsega 11 kilometrov. Šlo je za las.
Ko bi mogel, bi ji napisal: Draga Berta, malce sem oral ledino, a ne tako globoko in pogumno kot ti.
Foto: Miloš Milač
