Sončni vzhod na gorenjski avtocesti mi je, zalepljenemu na sedež motocikla, ki ga je razganjalo od želje po delu, obetal adrenalinski dan. Športni ducati monster 1200 S, najnovejša verzija filozofije slečenega motocikla, po kateri motorist potrebuje le »sedlo, rezervoar, motor, dve kolesi in krmilo«, s 150 konjskimi silami in zelo prijaznim značajem, je švignil mimo Tržiča in po prazni cesti se je kar sam nagibal v ljubeljske ovinke. Na drugi strani predora je avstrijski žandar le pomignil z glavo, ne da bi opazil, da sem napravljen za v hribe, kaj šele, da bi preveril, ali nisem morda spet pozabil na potni list.
Že sva vijugala po avstrijskem asfaltu, malo manj prešerno, saj je bila cesta naenkrat polna avtomobilov s celovškimi registracijami, ki so sopli v nasprotno smer. Skozi speče Borovlje se je po dovolj široki in zmerno ovinkasti cesti dalo potipati razpon elektronskega paketa s tremi načini vožnje (športno, potovalno in mestno), ki stalno odčitava nagib in sile pospeška ter pojemka in nadzoruje Boscheve varnostne sisteme proti blokiranju zavor in zdrsu pogonskega kolesa. Konkretno, v ovinku lahko prehitro in spodobno nagnjeno mrcino krotiš tudi s premočnim zaviranjem, pa se še vedno izide. Pri takšnem odgovorno neodgovornem slogu še posebej koristi možnost prestavljanje navzgor in navzdol brez uporabe sklopke in popuščanja plina.
V vsej tehnološki melodrami je oranžna lučka naenkrat sporočila, da je gorivo na rezervi. In kot se je, prosto po Tomažu Humarju, treba spoštljivo pogovarjati z goro, je treba nekako komunicirati tudi z motorjem. »Čas je neprimeren, pripeljati bo treba pod goro in potem še nazaj, do prve točilnice v civilizaciji,« sem mu sporočil. In sva potegnila do vasi Sele, potem pa desno navzgor, še nekaj kilometrov po gozdni makadamski cesti, po kakršni ta čistokrvni italijanski cestni bahač ne bo nikoli več vozil.
Nujno se je izgubiti
Pri koči pod Košuto sem mu poiskal senco in peš nadaljeval skozi gozdno vlago, do prostranih melišč, ki se raztezajo pod stenami glavnega grebena Košute. Pred njo se je v megli skrival spoštovanja vreden skalni stolp Cjajnik. Včerajšnji dež je privabil na plano najljubše gorske prijatelje, črno-črne močerile, otrple v brezčasju gorske idile. Vsakemu na poti sem od blizu spustil toplo sapo, dokler ni začel smešno iztegovati okončin. Na gozdnem robu pod sabo sem opazil dva gornika, malo za njima še štiri in za njimi še dva, vsi namenjeni v isto smer. Treba je pohiteti, pri plezanju je, tako kot nasploh v življenju, bolje imeti nad sabo čim manj ljudi. Zaneslo me je naravnost gor po drobljivem melišču, korak navzgor, pol koraka navzdol. Na koncu pa le sluzasta mokra pečina, nikjer markacije, nikjer varnega vstopa v steno. Spet sem zašel, vedno se moram najprej izgubiti, da se lahko najdem. Prečenje po melišču navzdol, do velike rdeče markacije, pri kateri sta zadnja dva od prej opaženih, opremljena s čelado, plezalnim pasom, samovarovalnim kompletom in rokavicami pravkar vstopala v smer. Kmalu sta me prijazno spustila naprej.
Kulinarično srečanje z zamejci
Plezalna pot na Cjajnik, speljana po severni steni stolpa, je varovana od tal do vrha, okovana z jeklenicami, občasno pa še s skobami. Velja za eno od težjih ferat naokoli, odlična skala pa omogoča, da uporabljaš jeklenico le za samovarovanje, z rokami pa iščeš skalne oprimke. A le do vršnega dela stolpa (do tod sem dohitel še druge tri pare), zadnjih nekaj deset metrov je stena tako navpična, brez pravih razčlemb, da je treba pljuniti v rokavice, zgrabiti mrzlo jeklenico, globoko dihati do vrha, na katerem te pričaka poldrugi meter visok železni klin z gibljivo vponko, ki ob udarcu (ob klin) veselo zadoni. Paroma, s katerima smo se na vrhu nazobčanega stolpa skupaj oddihovali, sem ponudil mamin sadni kruh (ne, ne, to ni »potiza«), ena od žensk, Sabine Buchwald iz Nonče pri Pliberku, pa mi je (v lepi slovenščini) pojasnila, da je bil jutranji prometni naval na Ljubelju posledica praznika telovo, za katerega se, zabavno, ni mogla spomniti nemškega imena. Skupaj smo se, prav nič manj dramatično, spustili po zahodni strani stolpa v Cjajnikovo škrbino in se od tod po strmih travah in skozi ozko krušljivo grapo vzpeli na glavni greben Košute. Moška sta iz nahrbtnika privlekla po pločevinko piva, en union, drugi laško, ukradel sem jim požirek ali dva in šel naprej.
Prepadi tako in drugače
Grebenska pot proti Košutnikovemu turnu se vije malo po slovenski, travnati strani, malo po izpostavljeni, z jeklenicami varovani skalnati, avstrijski strani. Sem in tja še kakšen mejnik iz časov jugoslovanskih karavl. Pot se je kljub lepemu razgledu že kar vlekla, greben pa je naenkrat postal čudno ozek, skala krušljiva in nevarno prepadna. Obrnil sem in skoraj trčil v mladeniča, ki se je od nekod znašel v isti zagati. Celovčan. »Že drugič zapored se mi je zgodilo, da sem na tem mestu zašel,« je dejal, izvlekel sledilec GPS, potem še kompas in v minuti sva bila na pravi poti in kmalu na Košutnikovem turnu, od koder sem se umaknil trojkam mladih Avstrijcev, ki so prišli delat selfije.
Z grebena sem sestopil po plezalni poti ÖTK Steig Neu, po kateri je mogoče skleniti krog do izhodišča, prav tako bogato opremljeni z jeklenicami, s pogledi na prepadno severno steno turna (v kateri je nekaj krasnih prostoplezalnih smeri). In z »ekstra bonusom«, visečim mostom, prek katerega zibaje se prečiš globoko grapo, potem pa se nad škrbino spuščaš dol, dol, dol, do melišča, ki te nagradi z dolgim tekom po prijetnem grušču, do gozda in Košutnikove koče, kjer motor že zdavnaj ni več v senci. Vroče rdeč čaka na vožnjo, z oranžnim opozorilom o svoji žeji. Nazaj skozi lepe ovinke, zapeljive pospeške, jaz utrujen, on poskočen, v Borovljah se mi ne da razsedlati, k vragu odgovorna neodgovornost, zdržal bo do vrha Ljubelja in še tistih nekaj sladkih polaganj do Tržiča, cesta polna motoristov, pozdravljamo se, tudi z eno roko se lepo pelje, sonce peče, motor grgra, Tržič, natočim gorivo, hvala monster, močna in prijazna pošast, z veseljem se še kdaj srečava po hribih in dolinah.
