V napol temačni dvorani je leta 2007 pred srenjo avtomobilskih novinarjev stopil tedaj še ne tako slaven Carlos Ghosn. Za njim se je risala silhueta avtomobila, ki bi lahko bil terenec, a se je pozneje izkazalo, da je pravzaprav na pol terenec. Povrh so mu v rojstni list zapisali težko izgovorljivo in še težje zapisljivo ime nekega plemena v srednji Aziji – qashqai. Videti je bilo, da je Nissan brcnil v temo.
Ustvaril je čakalne vrste
Po kakšnega pol leta prodaje je bila množica tistih, ki so hoteli imeti tega nežnega terenca, čedalje večja. Zgodilo se je nekaj, česar smo bili v naših krajih vajeni pred desetletji, v preostalem delu stare celine je bila precejšnja novost – čakanje v vrsti na qashqaia se je v najbolj drastičnem primeru oziroma na trgih raztegnilo na kakšnih devet mesecev! Ni bila brca v temo, temveč zadetek v polno. Toliko o pravilnosti novinarske presoje …
In kaj je pravzaprav naredil Nissan z leta 2007 rojenim qashqaiem? Ustvaril je nov razred oziroma razrede, ki na večini evropskih trgov tolčejo neslutene rekorde, jemljejo tržne deleže drugim segmentom in tovarne, ki jih nimajo v svoji ponudbi (ali jih nimajo dovolj), spravljajo v frustrirajoč položaj. Qashqai je doslej privabil 2,3 milijona kupcev, se povzpel na Olimp najbolje prodajanega evropskega mestnega terenca (njegov lanski tržni delež je bil nič manj kot 10,3-odstoten) in s tem zasejal seme tako rekoč nebrzdane ljubezni do športnih terencev.
Hokus pokus, ki se ga je bilo treba spomniti
Zdaj se zdi hokus pokus s tem nissanom dokaj preprost – in je v resnici tudi bil. Ampak treba se ga je bilo spomniti. Terenci so obstajali tudi pred letom 2007 in njihova ponudba ni bila skromna. Japonska avtomobilska hiša je pri qashqaiu ohranila zunanjo podobo terenca, kar med drugim pomeni, da se sedi nekaj višje in zato tudi bolje vidi po tem svetu.
Je pa precej zmehčala terenski značaj: zapore diferencialov in reduktorski pogon so se diskretno umaknili v tovarniško skladišče, sčasoma je z železnega repertoarja izginil tudi štirikolesni pogon na račun zgolj dvokolesnega. V voznem pogledu so mehki terenci postali vse bolj podobni ali enaki običajnim oziroma osebnim avtomobilom. To je bila zmagovita kombinacija in danes so športni terenci nesporne zvezde evropske avtomobilske scene.
Drobne spremembe
Tokratna prenova qashqaia je ob vsej tržni evforiji izpeljana v pričakovani maniri – drobni, pogosto neopazni popravki oziroma izboljšave kot posledica pripomb dosedanjih kupcev. Tem se je zdel dosedanji mestni športni SUV C-razreda karoserijsko malenkost premalo sodoben, tudi izbira opreme naj bi bila preskromna, želeli so si tudi več nove oziroma sodobne tehnologije. Slišano in nato izpeljano.
Tako ima avto zdaj drugačen prednji odbijač, drugačna je plastična rešetka na maski, ki obkroža Nissanov znak, novo mesto je dobila tudi 360-stopinjska kamera za pomoč pri parkiranju, spremenjena je podoba žarometov, in če po naključju ne bo takoj opazno, da je pri halogenskih lučeh (pri nekaterih izvedenkah) dnevna luč narejena v podobi bumeranga, je to zgolj dokaz premišljenosti tokratne prenove. Tudi motorni pokrov je malenkost drugačen, enako je spremenjen zadnji odbijač, in če k temu dodaš še dejstvo, da se je qashqai v dolžino potegnil za ne tako gromozanskih 17 milimetrov (zdaj 4.394 milimetrov) in da je naprodaj v dveh novih barvah karoserijske obleke (živahno modra in kostanjevo bronasta), je seznam zunanjih sprememb izčrpan.
Tudi nekaj zastrtega blišča
Nekako s tem v skladu je v japonsko sramežljivem slogu opravljena prenova notranjosti. Takole gre: drugačen, nekaj debelejši volan, pomada je zajela tudi obrobe zračnikov, vratne ročice ... Digitalni radio je zdaj na voljo kot del serijske opreme na večini trgov, v prtljažnik zmoreš naložiti od najmanj 430 do največ 860 litrov prtljage, zadnja sedežna klop je (seveda) deljiva v razmerju 60 proti 40, če hočeš, so na voljo tudi sloviti zvočni sistem bose z osmimi zvočniki in v dovolj voljno usnje preoblečeni sedeži, nova izvedenka tekna+ pa ponuja ekskluziven nabor dodatne opreme. Počutje v notranjosti tako prenovljenega qashqaia je prijetno: spodobna ergonomija, prav tako spodobna prostornost, dovolj prepričljiva praktičnost in uporabnost ter celo nekaj premijskega blišča, ki pa je japonsko zastrt, nič bahaški.
Prilagojeno podvozje
Pod pločevinasto kožo je tudi marsikaj novega in drugačnega. Namen je bil jasen – zagotoviti še boljše vozne lastnosti. Športni terenci so načeloma višji in zato karoserijsko gibljivejši, kar ni v prid voznosti. Zato so nekoliko prilagodili podvozje ter s tem povečali okretnost, pokimavanja in pozibavanja avta je tako rekoč za vzorec. Boljše je tudi sledenje liniji pri vožnji v ovinek, volan se bolj »naravno« vrača v osrednji položaj, izboljšana je zvočna izolacija notranjosti (debelejše steklo v zadnjih vratih, dodatno tesnjenje prednjih vrat ...). Roko na srce: teh drobnih popravkov ne moreš zlahka (ali sploh ne) identificirati, ampak qashaqi je prijazno vodljiv in vozen mestni terenec.
Samodejna vožnja prihodnje leto
In seveda ne smeš prezreti: japonska avtomobilska tovarna sledi modernosti v smislu samodejne vožnje. O tem si lahko misliš, kar pač hočeš, a razvoj gre naprej in qashqai mu bo sledil s tehnologijo propilot. Nissan je pri njenem pojasnjevanju nekoliko skrivnosten, prenovljeni športni terenec je bo deležen prihodnje leto, propilot pa bo prevzel krmiljenje, pospeševanje in zaviranje ob pomoči treh tehnologij. To je, so prepričani pri Nissanu, prvi korak k povsem samodejni vožnji. Počakajmo, čeprav se je komaj kaj veselim.
Qashqai, ta začetnik predvsem evropskega mehkega ali mestnega športnega avtomobilskega terenstva, se v prenovljeni podobi in vsebini pripelje oktobra. Razlika od časov iz leta 2007 je dvojna: na pot ga ni pospremil ta hip malce sporni Carlos Ghosn, v razredu, v katerem ribari, pa je najmanj 20 konkurentov.
Foto: Janez Kovačič in Nissan