Pogum, vozniška natančnost, zbranost in potrpežljivost je le nekaj odlik, s katerimi si je Michael Schumacher v desetih letih povsem pokoril svet Formule 1. Prve dirkaške korake je mali Schumi naredil v dirkalnem gokartu, s katerim je pozneje osvojil več nemških in evropskih naslovov, bogate izkušnje na ozkih in zavitih pistah ter pridobljeno motorznanstvo pa s pridom uporabil v F1.
V Schumijevi koži smo se vsaj za trenutek znašli tudi sami, ko smo kot člani projekta PRIMA (nazadnje smo primerjali prestižne limuzine) na dirkališču Raceland skupaj s kolegi iz še sedmih uredništev sedli za volan dirkalnih gokartov podjetja Hitri dirkač ter v približno dveh urah dali skozi osnove vožnje v zavojih pod mentorstvom gokart guruja Gregorja Krča, naporni trening, kvalifikacije za najboljša startna mesta in na koncu pravo dirko za pokale ter večno slavo med nami.
Čeprav sta bila v ospredju zabava in druženje, kar je tudi odlična podlaga za teambuilding v podjetjih, smo vse skupaj vzeli zares od trenutka, ko smo uzrli tovornjak z gokarti. Že bežen pogled na karte je hitro dal vedeti, da bo izkušnja nekaj povsem drugega, kot smo je bili vajeni do sedaj, ko smo v običajnih gokartih po koncu dirk odpeljanih z »gasom do daske« le stežka našli kako kapljo adrenalina.
Pravemu dirkanju je prirejena še geometrija koles, gume grabijo še bistveno bolje, do stotice pa takšen kart skoči v dobrih štirih sekundah ter doseže hitrost skoraj 100 km/h. Ker se ob tem sedi le nekaj cm nad stezo si marsikdo plina niti ne upa pritisniti do konca, sploh v tistih hitrih ovinkih, kjer greš z običajnim kartom na polno.
Da gre pri Hitrem dirkaču zares je bilo jasno že po krajšem briefingu - da le ne gre kaj narobe -, ko smo si ob sicer obvezni čeladi nadeli še dirkaški kombinezon ter nataknili prave športne čevlje z ravnim podplatom in rokavice ter na kart namestili posebno napravico za merjenje časa in poznejšo analizo vožnje.
Pri temperaturi okoli 30 stopinj je bilo vse skupaj tako blizu vrelišča še preden smo se previdno namestili na sedeže, zagnali motorje, zavonjali bencin, prisluhnili Rotaxu in se zapodili po stezi.
Stezo na Racelandu smo že na treningu napadli kot kake pobesnele čebele. V prvih krogih so nas najbolj impresionirali pospešek, hitrost in glasnost motorjev, zaradi česar smo se počutili kot v kakem Estorilu, Monte Carlu ali Suzuki.
V ovinkih smo volan (seveda brez servo ojačevalnika) odrivali od sebe, ne pa ga držali kot v avtu, sicer bi nam roke hitro odpadle, ker pa tovrstni dirkalni karti nimajo prestav, smo se posvetili le pritiskanju in popuščanju plina ter zaviranju s čimveč občutka.
Dodajanje plina ob nepravem trenutku ali pregrobo zaviranje (pravi kolut, a le na zadnji osi) namreč poskrbijo, da ti odnese zadek, kar v najboljšem primeru ob popravljanju z volanom pomeni izgubo časa, v najslabšem pa izlet v pesek in travo ob stezi, dober rezultat pa gre gotovo po zlu.
Na ABS in ESP, ki nam na cesti rešujejo življenja, lahko tukaj kar pozabite, pri kartu gre tako za prvinsko osvajanje občutkov in lovljenje prave linije na stezi.
Desetinke, tudi sekunde, se iz kroga v krog topijo, na stezi si vse več upaš, na koncu pa najbolj hitre ovinke že spelješ s polnim plinom. Pri tem so v pomoč strokovni nasveti mojstra Krča, ki po koncu treninga in kvalifikacij uči pravilnih linij na progi, kdaj je treba pospeševati, kje zavirati – če sploh - in zakaj. Z risanjem različnih linij vožnje s simulacijami pokaže tudi, kje izgubljamo največ časa in kako je treba zvoziti ovinke.
S treningom in nabiranjem krogov so karting veščine zgledno osvojili tudi kolegi, ki s tem prej niso imeli nikakršnih izkušenj, vsi skupaj pa smo napredovali iz kroga v krog, posledično sta rasla tudi nasmešek in samozavest.
Več smo si upali in tvegali, tudi tam, kjer se je sprva zdelo nemogoče peljati hitreje, naučili pa smo se tudi kje pospeševati, da bo imel kart največ navora ter kako bomo ohranili dovolj hladne gume za naslednji ovinek.
Na koncu je sledila prava dirka, kjer ob napetem boju z ramo ob rami za vsak centimeter proge ni manjkalo niti vrtenja, voženj v izletne cone, rahlih dotikov ter zapiranja tistih, ki ti dihajo za vrat.
Po koncu dirke smo za osvojene stopničke športno čestitali Cirilu, Gregorju in Gašperju, kolegom iz redakcij Komotar minuta, Siol in Avtomobilizem.com, skupaj z ekipo Volana, Žurnala, Dnevnika in Avto fokusa pa smo si bili enotni, da moramo vrhunsko zabavo s Hitrim dirkačem obvezno ponoviti.
Prav tisto pravo špricanje adrenalina ter huronska zabava ob vsem skupaj so tisto, kar dirkalnim kartom daje prav poseben čar.
