Še posebej, če gre za Ducati Scrambler Flat Track Pro, letnik 2016, navdihnjen z dirkalno verzijo, s katero sta v sezoni 2015 na prvenstvu AMA Pro Flat Track tekmovala Troy Bayliss in Johnny Lewis. Z nižjim krmilom, homologiranim dirkaškim izpuhom termignoni in z aluminijasti platišči. In seveda s posebno dirkaško rumeno barvo, ne jajčno rumeno, ampak malo limonino hladno rumeno, s posebnimi ročicami, stranskimi plastikami za dirkaško številko in še nekaterimi tematskimi poudarki. Ko še angleški profesionalni motoristični novinar prizna, da je scrambler vseeno boljši od triumpha street twin, je zadeva zelo resna.
O ducatiju scramblerju, uspešnici ki je idejno zasnovo črpala v daljnem letu 1961
Lahko si še tako prigovarjaš, da ta motocikel prav lepo pelje tudi počasi, zdržiš v lagodni vožnji mogoče pol kilometra, nekako ti ne da miru, tako je poskočen, odziven, zanesljiv, tudi pri kakšnem nepričakovanem skoku čez spregledano grbino, hiter, nenehno te prepričuje k bolj športni, razposajeni vožnji. Drži, da daje dobro moč v celotnem razponu vrtljajev, a najboljša se seveda razvije nad 4000 vrtljaji. Prehitevanje na odprti, ozki cesti je kot pesem Janeza Menarta, rahlo cinična, a duhovita. Vožnja v dežju - čista popevka. Po mrzlem, neuglednem asfaltu, s kančkom vnaprejšnega preverjanja - brez strahu. Na mestnih ulicah se obnaša kot vodljiv moped, tudi pri vseh tistih prepovedanih stvareh, na primer pri rinjenju med dvema vrstama na zeleno čakajočih avtomobilov. Na blatnem makadamu se z izključenim sistemom ABS obnaša kot mestna srajca z ruralnimi koreninami. Pravi sozarotnik v pobegu od vsakdanje rutine.
Lepo vzgojen divjak
Vse scramblerje (razen 400-kubičnega Sixty2) poganja L-dvovaljni agregat 803-kubičnega monsterja z zračnim hlajenjem in dvema desmodromičnima ventiloma na valj, ki dajeta tisti nezgrešljivi ducatijevski zvok. Ta ima pri scramblerju še punkerske refrene. Ko pred ostrim ovinkom z res visokih obratov pretikaš iz šeste v peto, četrto, tretjo (pri tem ti, če je treba, pomaga odlična sprednja zavora) mali dvojni termignoni rezgeta in z odločnimi poki sporoča, da je vse ok, stabilni in lahki motor se pusti natančno nagniti in komaj čaka na naslednje pospeševanje. Scramblerjevih 75 konj je več kot dovolj, še posebej za naše ceste.
Vozniška drža se zdi fina, aktivna, malo pogreznjena, za dolgonoge pa je že kritična. Kot pri skoraj vsakem ducatiju, tudi na scramblerju sovoznik ni v sedmih nebesih in ga pri zgledni zavorni moči za 186 kilogramov polne mase motocikla konkretno čutiš na hrbtu. Nastavitve vzmeti so omejene, a kdo pravi, da se lahko kar po mili volji rediš?
Zaslediti je bilo kritiko na manj občutljivo sklopko, ki naj bi pomenila izziv za tekočo vožnjo. Meni se je pokazala kot nezahtevna, prijazna pri natančnem prestavljanju, tudi odzivnost pri dodajanju plina je bila neposredna, če bi bilo že treba, bi sitnaril le zaradi slabotnega prekinjanja pri popolnem zapiranju plina. Če je scrambler manj športen kot monster, ima toliko več sproščenega značaja. Tako po videzu kot zmogljivosti je zavezan “scramblerski” etiki.
Hipsterska všečnost
Ob primerno pompozni uvedbi linije pred tremi leti je scrambler obveljal za nekakšno drugo oziroma drugačno ligo matične blagovne znamke. Podoba se iz leta v leto popravlja in krepi, zato je mogoče posplošeno zatrditi, da boste s scramblerjem za svoj denar dobili veliko, med drugim tudi serijski ABS do sicer nekoliko skromen LCD zaslon.
Na koncu dneva je scrambler nadvse fin motocikel. Videti je retro, obenem daje občutek modernosti. Na nihajno roko nameščen ščitnik proti blatu, recimo, “resnim” kritikom sploh ni všeč, čeprav je naravnost seksi. Marsikatera podrobnost oblikovno hote spominja na enocilindrskega prednika, 250 in 350-kubičnega scramblerja iz šestdesetih in sedemdesetih. Vendar pa je scrambler bolj kot sentimentalna prispodoba, izpolnitev motociklističnih idealov iz devetdesetih, tega, kar smo takrat želeli iztisniti iz zverin pa tehnologija še ni bila pripravljena. Predvsem pa gre pri tržno uspešnem motociklu za primarne motoristične užitke, oziroma, če si sposodim primerjavo pri plezanju v hribih: delaš sam in se sam spraviš v težave, potem pa se tudi sam izvlečeš iz njih.
Uradni marketing namenja scramblerja mladim motoristom kot dostopen motocikel za novince in manj izkušene. Menda je vaba za hipsterje. Še posebej 400-kubični Sixty2 naj bi privabil čim več novih “žrtev”. (Si lahko hipster tudi pri petdesetih?)
V trzinskem prodajnem salonu zastopnika ducatija za Slovenijo si je mogoče v živo ogledati razstavo te tržne strategije. Povsod kar mrgoli od scramblerstva, motocikli, modeli, kombinacije, barve, majice, čelade, rokavice, vžigalniki, čevlji (videti so super), jopiči, usnjeni in platneni, torbe, očala, nalepke in špageti, scrambler in še več scramblerja. In še bolj kot merchandising je mikavna možnost “pimpanja”: da si ukrojiš scramblerja po svoji meri in imaš res samo svojega prijatelja: lahko povprečno nezainteresiranega, zakamufliranega mopeda, ali pa malo športno zverinico, ki se ne ustraši nobene hitre umazane ceste. In seveda te prime, da bi se odpeljal na enega od Dnevov veselja, ki jih scrambler ducatisti prirejajo od maja do septembra na pravi umazani pisti v Paviji pri Milanu. Dopoldne te učijo scramblati z Sixty2-jem, popoldne s Flat Track Projem.
Na koncu ugotoviš, da ni problem tvoj najstnik, s katerim ni kompromisa, pravi problem je šestnajstnik v tebi, ki še vedno nekaj hoče. Silo scramblerja. Terapija vas bo stala 10.490 evrov.
Foto: Gorazd Suhadolnik in Ducati
