Vprašanja za nekaj denarja: zakaj je clio že dolga leta oziroma desetletja najbolje prodajani avto na slovenskem trgu? Kako to, da se lovorike najuspešnejšega množijo v njegovi vitrini in to v razredu, ki je pri nas tržno najbolj zanimiv – pa ni najcenejši, najboljši, verjetno ne najlepši? Ima odločilen pomen znano dejstvo, saj avto (znova) nastaja v novomeškem Revozu in ga zato razumemo kot »našega« ali »svojega«? Morda.
Francoz, tudi Slovenec
Malce pošpekuliram s tem, da ga imamo za svojega in da je to eden pomembnejših razlogov za dolgoletni slovenski tržni avtomobilski Olimp. V dolenjski tovarni dela okoli dva tisoč ljudi. Z Renaulti je povezanih še nekaj drugih podjetij, ki dobavljajo sestavne dele zanje in predstavljajo tako imenovano lokalno integracijo. Zraven prištejem še obširno prodajno-servisno mrežo, ki zaposluje solidno množico ljudi – z družinskimi člani vred. Povsem verjetno torej je, da je prav neposredna in posredna povezanost z Revozom omembe vreden dejavnik pri odločanju za nakup clia. Ampak to je nekakšna nežna špekulacija.
Navdih za dizajnerje
Clio zadnje generacije je bil eden prvih glasnikov novih časov pri tej galski avtomobilski hiši. Ti so prinesli drznejšo in izvirnejšo karoserijsko podobo, torej tisto, kar je nekoč krasilo renaulte pod oblikovalsko taktirko Patricka Le Quementa, dolga leta prvega človeka dizajna pri hiši iz pariškega Boulogne-Bilancourta. Ko je odšel ali izgubil (pre)drznost, so se tudi renaulti izgubili v oblikovnem povprečju, uniformnosti in kar je še takšnega. Gotovo je sedanja preobrazba, ki se kaže v novem espaceu, megane, capturju in nenazadnje cliu, (tudi) zasluga Laurensa van den Ackerja, človeka, ki ima sedaj na skrbi podobo renaultov. Končno gre lahko po kakšen navdih – če mu ga morda kdaj pa kdaj zmanjka – v zelo bližnji Louvre…
GT line kot šminka
Clio GT line je opremski paket oziroma tisto, čemur pravimo šminka: običajen clio, ki pa so mu z dodatno opremo vsaj navzven in vsaj nekoliko spremenili značaj. Ali povedano drugače: tako kot oprema »naredi« avto, ga tudi karoserijski dodatki. Njihov seznam je prijazno dolg: modra barva karoserije, ki nedvomno pade v oči, drugačna oziroma posebna odbijača spredaj/zadaj, zunanji stranski ogledali in letvice v posebni sivi barvi, kromiran zaključek izpušne cevi, 17-palčna platišča in za povrh še napis GT line na zadku – da ne bi bilo posebnega dvoma. Vsi ti dodatki ozaljšajo zunanjo podobo slovenskega tržnega prvaka in rečeš si, da se je reč posrečila. Ni vedno tako in vedno tako enostavno, kot je videti.
Brezstična kartica
Tudi znotraj je tale clio GT line dobil nekaj dobrodošlih dodatkov: navigacijo tom-tom na velikem pokončnem zaslonu (kar postaja prepoznavni znak galskih avtomobilov) z grafiko, ki zanesljivo prekaša ono v bistveno dražjih, večjih in tudi prestižnejših avtomobilih (pa niso renaulti), vzvratno kamero s prav presenetljivo dobro sliko, parkirne senzorje, dirkaško preluknjana pedala, posebno oblazinjenje ter dobra prednja sedeža in za povrh elektroniko, ki simulira zvok motorja v notranjosti. To je koketiranje predvsem z mlajšo publiko in v tem ni nič slabega. A naj bo jasno: z vsem tem clio niti od daleč ni kakšen gran turismo oziroma GT. Je predvsem clio, ki so mu nekoliko po športno ukrojili karoserijsko obleko z všečnimi dodatki. Recimo, da bi ženske vedele, kako se to najbolje naredi…
Plusi in minusi
Vse drugo ali skoraj vse je bolj ali manj znano in preskušeno: zelo spodobne vozne lastnosti, dobra ergonomija, nič izjemna prostornost oziroma udobnost sedenja na zadnjih sedežih, prtljažnik, ki v volumenskem pogledu ni niti največji niti najmanjši v tem razredu ipd. Nujno je zapisati še kakšen plus in tudi kakšen minus. Ena najbolj uporabnih stvari v tem avtu (in renaultih nasploh, če je to sestavni del opreme) je odklepanje/zaklepanje avtomobila. Brezstična kartica (ključ) je v žepu in ko izstopiš, se po nekaj metrih avto samodejno zaklene. Ko se vrneš, se znova odpre. In se čudim: kako to, da tega ne posnemajo druge avtomobilske hiše oziroma avtomobili?! Zelo uporabna reč, nekakšen penicilin za tiste, ki ima(m)jo večne težave s ključi.
Glede motorja – bencinski štirivaljnik z gibno prostornino 1197 kubičnih centimetrov in 87 kilovati oziroma 120 »konji« - zgolj opazka ali dve: dovolj moči, da tista malce varljiva oznaka GT line le ni neskončno varljiva; med tovarniško deklarirano in dejansko porabo je vsaj dva litra razlike, saj je realna približno 7,8 litra ali še kakšen deciliter več, ko je noga nekaj težja. Strel v koleno, nedvomno, toda francoska tovarna ni ne prva ne zadnja pri tem čudno dolgotrajnem početju. Clio v izvedbi GT line je malce postavljač, pa komaj kaj dirkač. Je še malo bolj naš – ker po nekaj letih odsotnosti znova nastaja na tekočih trakovih Rudolfovega? Morda pa res.
Foto: Jure Makovec
