Poker je dokaj razširjena igra s kartami, ki se jo lahko igra za zabavo ali pa za denar, dobitek pa na koncu igre pobere tisti z najvišjo kombinacijo kart. Štirje asi v rokah so kombinacija, ki v večini primerov pomenijo zanesljivo zmago. Suzuki vitara 1.4 S Boosterjet, z AllGrip štirikolesnim pogonom in samodejnim menjalnikom ima tako že tri ase, četrtega pa ji ob zgledni opremi prinese še cena. Zmaga je njena.
Suzuki vitara je tisti mali vroči križanec – na našem vzporednem testu je bila četrta -, ki se ob Oplovi mokki (X) pri nas zadnje leto najbolje prodaja – preizkusili smo jo že z dizlom. V 417,5 centimetra dolgo, 177,5 cm široko in 161 cm visoko vozilo s kratkimi kolesnimi previsi so pri Suzukiju vgradili vse tisto, kar potrebuje običajen voznik mini terenca, prej kot na videz pa daje poudarek na uporabnosti.
Mala samurajka pa sploh ne zgleda slabo. Deluje všečno, elegantno in moderno, pri čemer pozitivni vtis dopolnita prednja žarometa in pokončni LED dnevni žarometi v robu odbijača. Pet vrat poudari uporabnost, dvobarvna kombinacija pa se ji še kako poda. Različica S ima glede na običajno še rahlo spremenjeno prednjo masko, zadaj pa difuzor.
Notranjost je v skladu z japonsko in Suzukijevo tradicijo preprosta, funkcionalna in (pre)polna razmeroma trde plastike, vendar pa je izdelava kakovostna in natančna, kar poudarja vtis robustnosti in vzdržljivosti.
Brez zaslona na dotik seveda ne gre (7-palčni), barvni vstavki in šivi v rdeči barvi poživijo kabino, pohvalimo lahko tudi oblazinjenje sedežev v kombinaciji usnja in alkantare.
Vitarino medosje v dolžini 250 centimetrov v kabini ponuja dovolj prostora za štiri odrasle potnike, seveda pa se bodo zadaj še najbolje počutili otroci. V prtljažnik je v osnovi moč spraviti povprečnih 375 litrov prtljage, s podrto zadnjo klopjo (deljiva v razmerju 60:40) pa 1.120 litrov.
S pomočjo štirikolesnega pogona se vitara predstavlja kot zmogljiv terenec, na njeni strani pa je tudi cena.
Naj se igra začne
1. As – 1,4-litrski turbo motor s 103 kilovati (140 KM)
Motor je stvar, brez katere je avtomobil le kup neuporabne pločevine, seveda pa mora biti tudi dovolj zmogljiv in varčen. Pri Suzukiju so zato pljunili v roke ter razvili povsem nov 1,4-litrski prisilno polnjen bencinski agregat, ki proizvede 103 kilovate moči (140 KM) ter ima 220 Nm navora med 1.500–4.000 vrtljaji. Ob vitari je na voljo tudi v SX4 S-crossu.
BoosterJet je plod znanja domačih inženirjev, nanj pa so lahko ponosni tudi po tehnični plati. Posebej razvita turbina deluje pod tlakom 1,1 bara, z izpušnim zbiralnikom pa je združena na glavi motorja. Takšen sistem so pri Suzukiju izbrali predvsem zaradi zmanjševanja turbo luknje, za boljše delovanje pa so izpopolnili tudi delovanje ”bypass” oziroma omejilnega ventila. Ob močnejšem pritisku na stopalko za plin se ta zapre ter s tem poveča polnilni tlak, ob normalni uporabi pa je odprt ter zmanjša izgube pri pretoku plinov. Kot so pojasnili inženirji, takšen sistem prinaša večjo moč, ko jo uporabnik rabi, obenem pa je običajnih razmerah nižja povprečna poraba.
Novi motor je v primerjavi s starim in ne tako poskočnim 1,6-litrskim atmosfercem gospodaren, v povprečju smo porabili 7,7 litra goriva (tovarna kombinirano 5,5). Če s pomočjo gumba med sedežema nastavimo vozni program Sport, vitara postane bolj odzivna na pritisk stopalke za plin, a se obenem zaradi priganjanja in prestavljanja v višjih vrtljajih za kak liter dvigne tudi poraba.
Motor je več kot dovolj zmogljiv in precej tiho deluje. Le 1.310 kg težka vitara hitrost 100 km/h z mesta doseže v 10,2 sekunde ter doseže največjo hitrost 200 km/h, bolj kot s tem pa navduši z zveznim pospeševanjem že od 1.500 vrtljajev pa vse do rdečega polja. Živahni BoosterJet dobro poudari njen mladostni značaj, štirikolesni pogon pa pomaga k večjim užitkom v zavojih, saj se navor hipno prenaša na vsa štiri kolesa.
Podvozje vozniku ponuja dovolj povratnih informacij s ceste, na makadamu in kolovozu pa nastavitve vzmetenja in robustnost podvozja pokažejo vse svoje vrline. Vitara se tam počuti tako domače, kot bi se vozila po gladkem asfaltu, ne pa po pesku, kamenju in udarnih jamah.
2. As – štirikolesni pogon AllGrip
Suzuki je leta 1988 s prvo vitaro "izumil" kompaktne športne terence in jo opremil s štirikolesnim pogonom. Ta je danes v razredu prej izjema kot pravilo, nekateri glavni igralci ga sploh nimajo (captur in 2008), drugje si ga omisli manjši delež kupcev (mokka X, duster, tivoli), pri vitari pa kupci radi posežejo po njem ter zaidejo tja, kjer naokoli frčijo blato, pesek, manjše skale, drevesne veje in kupi snega.
Vitari so pri Suzukiju za doplačilo 1.300 evrov namreč namenili nastavljivi in učinkoviti štirikolesni pogon AllGrip s sredinsko Haldex sklopko, ki se v običajnih razmerah izkaže z varčnostjo. V osnovi poganja le prednji kolesni par, ko elektronska tipala tam zaznajo zdrs pa navor hipno prenesejo tudi k zadnjim kolesom. AllGrip omogoča štiri različne režime vožnje, ki jih voznik izbere s pritiskom in obračanjem gumba na sredinskem grebenu.
Osnovni način (Auto) samodejno razporeja navor od prednjih na zadnja kolesa, kadar je to potrebno, premik gumba v športni način (Sport) pedal za plin naredi bolj odziven, krmiljenje nekoliko trše naravnano in vitara se lahkotno zapodi med ovinki, po potrebi pa se navor hipno prenaša na vsa štiri kolesa.
V snegu ali blatu (Snow) voznik izbere stalni štirikolesni pogon, sistem pa nadzira tudi pospeševanje in motorni navor, ESP se prej vklopi. V najtežjih razmerah, ko se iz zagate spravljamo pri nizkih hitrostih pa na pomoč pride sredinska zapora diferenciala (Lock) - deluje do hitrosti 60 km/h. Ta skrbi, da se kolesa ne vrtijo v prazno, navor pa tako preusmerja h kolesom z najboljšim oprijemom – na vsaki osi je namreč elektronska zapora LSD. Vozniku na pomoč priskoči tudi asistent za speljevanje na klancu.
Vitara s štirikolesnim pogonom je opremljena tudi z dobrodošlim in za terenca skorajda nujnim sistemom za nadzorovano spuščanje po strmih klancih. Aktiviramo ga v načinu Snow/Mud + Lock ter z gumbom levo od volana, zelena lučka pa da znak, da je pripravljen. Nogo umaknemo z zavore, avto pa sam vzdržuje varno hitrost, mi le vrtimo volan. Sistem deluje odlično, sploh na spolzkem terenu vozniku prihrani marsikateri živčni končič.
Z vsemi elektronskimi asistenti ter »zaklenjenim« štirikolesnim pogonom si v vitari lahko privoščimo tudi zahtevnejšo terensko vožnjo. Kot glavna omejitev pri trenju najbolj zahtevnih terenskih orehov se pokažeta oddaljenost od tal, ki znaša 18,5 centimetra, in vstopni kot zaradi "mestnega" odbijača, ki resnemu terenu vseeno ni najbolj prijazen.
3. As - 6-stopenjski samodejni menjalnik
Perete perilo na roke, menjate TV kanale s sprehodom do sprejemnika, mešate cement na roke ter “peš” rešujete matematične formule? Gotovo ne, ampak si pomagate s pralnim storjem, daljinskim upravljalnikom, mešalcem in kalkulatorjem. Avtomatizirane rešitve so poenostavile življenje ter človeški napor zmanjšale na minimum. Zakaj bi bilo pri prestavljanju drugače?
Ob misli na avtomatski menjalnik ima precej voznikov polno predsodkov. Da so dragi, da je poraba večja, da se kvarijo in da je vožnja z ročnim menjalnikom bolj preprosta. A vse to so le miti in tako govorijo le tisti, ki avtomatika nikoli niso vozili ali ga imeli! Ko se enkrat dlje časa voziš z avtomatiko, sta misel na sklopko in prestavno ročico le še oddaljen spomin.
Sodobni avtomatski menjalniki močno olajšajo vožnjo v mestu, gneči, pri speljevanju, prehitevanju, v klancih, med ovinki ali pa pri bolj športni vožnji. Tudi pri iskanju terenskih meja in razne pustolovščine zunaj urejenih cest je najboljša kombinacija dovolj zmogljivega motorja (navor) in avtomatskega menjalnika. Blaten teren in spolzki klanci so lahko prava nočna mora za sklopko in če avto v kritičnem trenutku ugasne je nesreča hitro tu.
Šeststopenjski samodejni menjalnik v vitari je še tretji as, s katerim se igra počasi preveša v njeno korist. Za doplačilo 1.600 evrov je na voljo pri obeh bencinskih različicah s štirikolesnim pogonom, v praksi pa se odlično izkaže. Menjalnik prestave menja mehko, ob »kickdownu« se hitro odzove, v načinu Auto pa v kombinaciji s prožnim motorjem vrtljaji ostajajo globoko pod mejo 2.000.
Poraba z njim je tako podobna, kot pri testu vitare z ročnim menjalnikom, bojazen, da bi se morda preobremenil ali pokvaril pa je odveč. Če vozne razmere niso optimalne tudi ne bo prestavil na silo, mu pa za bolj športno vožnjo ali zaviranje z motorjem lahko ukazujete tudi ročno s pomočjo obvolanskih ročic. Nad njegovim delovanjem bedi elektronika, servis samega menjalnika pa je priporočljiv na vsakih 100.000 kilometrov.
4. As – Cena in oprema
S tremi asi igra še ni odločena, vendar pa ima vitara v rokavu še četrtega. Takšna (1.4 BoosterJet 4WD AT in paket opreme S) stane ugodnih 22.100 evrov, testna pa je zaradi dvobarvne kombinacije stala 22.900 evrov. Ni ravno nizkocenovnik, vendar v primerjavi z nekaterimi tekmeci premore štirikolesni pogon in samodejni menjalnik, obenem pa navduši s serijsko opremo ter aktivno in pasivno varnostjo.
Vitara ponuja dobrote, ki običajno niso nameščeni v vozilo tega cenovnega ranga.
Vitara ima namreč solidno delujoč radarski tempomat, ki mu je moč nastaviti razdaljo do spredaj vozečega vozila. Tempomat dobro spremlja dogajanje pred avtomobilom in razbremeni voznika, škoda le, ker se pri hitrosti manj kot 40 kilometrov na uro izklopi. Po varnostni plati so ob sedmih zračnih vrečah, ABS in ESP v opremi še opozorilnik pred naletom, samodejno zaviranje v sili, vstop brez ključa, samodejna klima in navigacija, na EuroNCAP preizkusu pa je prejela pet zvezdic.
Čeprav ni velika, ima tudi parkirne senzorje in kamero, v notranjosti pa na dotik občutljiv zaslon z Mirror Link funkcijo, ki omogoča sinhroniziranje pametnega telefona na osrednji zaslon. Infozabavni sistem ima Bluetooth funkcijo in mnoge izhode, ukazujemo pa mu lahko tudi s tipkami na volanu.
Vožnjo polepšajo električno pomična stekla, samodejno vklapljanje luči in brisalcev, ogrevani sedeži iz usnja in blaga ter usnjen volanski obroč, v ceni pa so tudi 17-palčna aluminijasta platišča s pnevmatikami dimenzij 215/55 R17.
Suzukiju je v Vitaro uspelo vgraditi vse tisto, kar potrebuje običajen voznik, ki se odloča za mini terenca. Svoj uspeh je potrdila v letu 2016, ko je s 656 prodanimi primerki s štirikolesnim pogonom v Sloveniji osvojila 1. mesto v prodaji avtomobilov s štirikolesnim pogonom.
Foto: Matej Kačič
